Vsak starš želi za svoje otroke le najboljše. Morda se tega nihče ne zave bolj kot tisti, ki je doživel ločitev in posledice, ki jih ta za otroke lahko ima. Mine čas, življenje se postavi na novo, rane se zacelijo. V življenje vstopi nova oseba. Le tisti najbolj nepremišljeni, najbolj sebični novega partnerja kar meni nič, tebi nič pripeljejo domov in postavijo otroke pred dejstvo, da ima mami ali ati pač novega prijatelja/prijateljico. Vsak odgovoren človek pa bo imel ob želji sestaviti novo družinsko kompozicijo številne in globoke pomisleke. Kdaj, kako, koliko? Tudi če je prepričan, da je človek pravi, je tu še toliko drugega, kar skrbi, spravlja v nelagodje in negotovost. Že iz svoje lastne plati, kaj šele če se postavi v čevlje otrok. Mnogi zato raje pustijo svoje želje, svoje življenje ob strani in se zadovoljijo s tem, da so sami ali s polovičnimi odnosi, ki trajajo, dokler pač trajajo, in dajo, kolikor pač dajo. Za normalnega človeka je namreč sestavljanje nove družine zagotovo korak, ki zahteva ogromno premisleka, potrpežljivosti in tudi veliko poguma. Konec koncev z njim morda tvega svojo na novo odkrito srečo.
Vsak ima svojo zgodbo
Trositi enoznačne nasvete in pravila za to, kako stopiti na to pot, je nehvaležno, če ne že kar narobe. V tem članku bomo zato raje postavili vprašanja in predstavili premisleke, za katere bi si moral v takšni situaciji vsakdo vzeti čas. Premišljevati sta nam pomagala dr. Albert Mrgole, družinski sistemski psihoterapevt, in Špela Kresnik, magistrica psihologije, ki pri svojem delu posebno pozornost namenja družinski psihoterapiji. »Prvo dejstvo sestavljenih družin je, da vanje vsak od partnerjev vstopa z zgodbami lastne preteklosti,« poudari Mrgole. »Vsak partner ima otroke iz prejšnje zveze. To so čustvene vezi, ki so oblikovale odnose in osebnosti, so pomembne, imajo vpliv in jih je treba upoštevati.« Partnerji, ki so preplavljeni z zaljubljenimi hormoni, doživljajo realnost nekoliko drugače, pravi. Načrtujejo prihodnost iz romantičnega stanja lastnega ega in radi prezrejo, da bo na nastajanje nove skupnosti vplivalo mnogo dejavnikov: otroci, ki so navezani na prejšnjo družino, prejšnji partnerji in odnosi z njimi, navezanost otrok na drugega starša, doživljanje razhoda s prejšnjim partnerjem, zgodba, ki so si jo otroci ustvarili glede razhoda. Dinamika sestavljanja nove skupnosti bo zelo odvisna od tega, kako jasno se je odvil razhod s stališča otrok. Ali sta se partnerja razšla z enotno zgodbo, ki sta jo skupaj sporočila otrokom? Ali ima vsak od partnerjev svojo zgodbo in so otroci zmedeni glede tega, na čigavo stran naj se postavijo?
Še posebej težko bo novima partnerjema sestaviti družino, če otroci enega ali oba od njiju vidijo kot razlog za ločitev. V tem primeru moramo računati, da se lahko novi partner še tako trudi za dober stik, pa je zelo možno, da ga bodo zavračali. Če otrok doživlja novega partnerja kot razlog za razhod in propad družine, se namreč lahko znajde v velikem čustvenem precepu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
