Skorajda ne mine dan, da v javnost ne bi prišla vest o novem izbruhu nasilja v romski populaciji na Dolenjskem; mediji poročajo o pretepih, požarih in streljanju, vse skupaj pa spremljajo pričevanja domačinov, da se začenjajo bati za lastno varnost. Toda napetosti v tem delu Slovenije niso od včeraj, temveč so zgolj simptom globljih procesov, ki na Dolenjskem z Belo krajino in Kočevjem potekajo že desetletja, če ne stoletja. To ozadje je treba poznati, če želimo razumeti, kaj je resnično razdvojilo romsko in večinsko prebivalstvo, zakaj so tako prvi kot drugi upravičeno jezni – in zakaj v resnici nobena od teh strani ni sama po sebi odgovorna za težave, ki tarejo drugo.
Razčistimo na začetku: vsakršno medčloveško nasilje je nesprejemljivo in tudi posamezni pripadniki romske populacije nikakor nimajo pravice, da sokrajanom grozijo z orožjem, jih ogrožajo na cestah, se nespodobno vedejo do žensk in kradejo. Tovrstno vedenje pa ni rezultat prirojenih lastnosti, kot trdijo zakoreninjeni predsodki o Romih, temveč ga je treba razumeti v prvi vrsti kot nepremišljen in neustrezen rezultat frustracij ljudi, ki nimajo skorajda nobenih možnosti, da se kadarkoli dvignejo nad družbeno dno. Vsaj del besa, ki ga ob tem čutijo preostali domačini, pa se v pomembni meri napaja iz njihovega razočaranja nad sistemom, ki je krivičen tudi do Neromov in ki je gospodarsko in socialno degradiral ta del Dolenjske. Drugače povedano, glede na širši standard so v strogo centralizirani državi oboji drugorazredni državljani, z vidika politične oblasti pa je večina prebivalcev in prebivalk slovenske periferije skoraj povsem nepomembna in zato tudi brez moči. Izgubljene, ali še bolje rečeno, ukradene iluzije pa so kot smodnik – in sedaj se je sod vnel.
Perspektiva je doma v beli Ljubljani.
»Velik del prebivalstva jugovzhodne Slovenije je izpostavljen hudi ekonomski negotovosti. To so ljudje, ki so, ne po svoji krivdi, pristali med poraženci hitre tranzicije nazaj v kapitalizem; mnogi med njimi so doživeli stečaj velikih obratov, ki so v brezposelnost pahnili po cele občine. Nakar so prazen prostor zapolnile multinacionalke, ki jih najemajo predvsem kot polkvalificirano in podplačano delovno silo,« pojasnjuje zgodovinarka Vita Zalar, ena največjih slovenskih strokovnjakinj za Rome, sicer pa dolenjska domačinka iz vasi Gabrovka pri Zagradcu. Na papirju je sicer jugovzhodna Slovenija v zadnjih letih močno napredovala, stopnja tveganja revščine pa naj bi se znižala – toda pomemben delež k temu je prispeval dvig standarda v Novem mestu (kjer je sedež Krke) kot središču regije, medtem ko so, na primer, v Črnomlju in Kočevju plače znatno pod slovenskim povprečjem, prihodnost pa še vedno bistveno bolj negotova kot, na primer, v beli Ljubljani. Ob tem se razmere še zaostrujejo, cene so čedalje višje, vse več upokojencev prejema prenizke pokojnine, krepi se prekarnost, mreža javnega zdravstva in socialne oskrbe se trga … Pričakovanega preboja pa od nikoder.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
