Le kaj se Sloveniji obeta, če bo šlo kdaj za kaj več kot za uradnika. Bomo sanitarni koridor, »kanonfuter«? Ne zaradi kandidata, zaradi državljanov bi moral Golob reči ne. Svojčas smo bili Slovenci užaljeni, ko nas je nedavno preminuli Bora Đorđević označil za »bečke konjušare«. Pozneje se je opravičil. A če bi dočakal, bi se morda spet popravil. Res smo konjarji. Trenutno ne dunajski, bruseljski pač. Imamo lepo deželo. Žal pa že dolgo nimamo kompetentnih politikov. Takih, ki bi zmogli kaj več kot poklek.
Časi niso dobri. Večjo grozo kot domači nam vzbujajo tisti, ki imajo moč. Zanje smo navadni smrtniki manj kot nič. Ljudje nismo slepi in gluhi. In brez pameti. Slovenci nismo zapečkarji. Dovolj je prebrskati nekaj potovalnih spletnih strani. Bolj malo je kotičkov, kamor »slovenska« noga še ni stopila. Eni bi v tujino po višjo plačo, drugi bi radi videli svet, nekateri bi se tam učili, upokojenci pa bi šli, ker je menda z našo penzijo marsikje lažje preživeti kot doma. Vedno več pa je takih, ki razmišljajo, kam bi se umaknili, če bodo politiki, varno spravljeni v protijedrskih zakloniščih, do konca podivjali. Kje bi bilo najbolj varno? Danes verjeno nikjer več. Pa vendar v Orwellovih časih – mimogrede, roman 1984 je med drugo vojno pisal na precej samotnem škotskem otoku – so taki kotički še bili. »Otoka, kjer ni nič in domala nikogar, nihče ne bo bombardiral!« je zapisal. No ja, bombe ga res niso dotolkle. Star komaj 46 let, je umrl za tuberkulozo. V Londonu.
Otok ali pač kaj drugega. V normalnih časih – če je kdaj kaj takega sploh bilo – nam svet odpira oči. Širi obzorja. Upam, da bodo tudi moji vnuki še lahko odšli gledat čez plot. In se potem vsaj vračali, če že ne vrnili.
In – pobožna želja - preverili, ali sta dedi in babi še na tuzemski lokaciji.
A o tem potem. Ko bo. Če bo. Za nas je bolj aktualno razmišljanje o sedanjih razmerah v Sloveniji. O tem, kako krvavo potrebujemo profesionalne in pokončne politike, ki ne bodo le nastopači, ampak tudi diplomati. Ne pa takih, kot je Golob ali pa že desetletja povsem nedržavotvorni Janša. Le kaj imamo državljani od njih? Razprtije, capljanje na mestu, pa še sram nas je. Ker smo jih volili.
Zdi se, da nas res povezujejo le še športniki. Po njih bi se morali zgledovati tudi politiki. Da bi ugotovili, da dober ne postaneš čez noč. In da tudi večen nisi. Najprej je talent, potem so leta treninga, garanje ter tu in tam kak svetel žarek. Potem pa, če so zvezde prav postavljene, če je športnik ob pravem času na pravem mestu … Zmaga! Potem so Roglič, Šeško, Oblak, Pogačar, Dončić, Tiršek … Mi vsi drugi pa neskončno ponosni Slovenci. In evforični navijači. Slovenska zastava, ki je ob praznikih doma domala nihče več ne izobesi, je nepogrešljiv navijaški rekvizit. Slovenci, pregovorno »fovšljivci«, ki bi sicer kolega zaradi pet evrov višje plače najraje prijavili FURS, niti ne trznemo, ko beremo, da najboljši športniki zaslužijo milijone. Športniki so trenutno edini promotorji Slovenije. Zaradi njih smo državljani ponosni. Na naše enomandatne ali pa večne politike gotovo ne.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
