V resnici imajo pravljice na našem radiu domovinsko pravico že skoraj sto let – leta 1928, ko je začel slovenski radio poskusno oddajati v svojem prvem studiu na Bleiweisovi cesti, je že drugi dan, 2. septembra 1928, gospodična Vencajzova brala pravljice, to vemo iz zapisa v časniku Slovenec, ki je objavil radijski spored. »Ustanovitelji Radia Ljubljana, prve radijske postaje pri nas, so se že takrat zavedali, kako pomembno občinstvo so otroci in da je tudi njim treba posredovati kakovostno izbrano vsebino,« pravi Špela Šebenik, urednica Izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa na Prvem programu Radia Slovenija.
Pravljice s poslanstvom
Ampak za uradni začetek štejejo leto 1965, ko je bila prvič na sporedu v taki obliki, kot jo poznamo danes, dolga okrog deset minut, z avizom Urbana Kodra, ki odraslim še vedno privabi nostalgično solzico v oko. Vem, sem jih videla vse raznežene. Že desetletja ob isti uri, četrt pred osmo zvečer. Samo medij se je nekoliko spremenil, mnogi otroci je ne poslušajo več po radiu, danes si dajo s pravljico postreči prek pametnega telefona ali tablice.
Obletnico nameravajo seveda proslaviti. »Ne smem povedati, kako,« se smeje Špela. »Seveda bomo obeležili šestdeset let oddaje, ki se zdi, vsaj nam, ki jo ustvarjamo, ena najpomembnejših oddaj za otroke v slovenskem medijskem prostoru.« Napoveduje tudi presenečenje, ki bo – če bo, previdno pristavi – »nekaj posebnega in takega, česar še nismo naredili. Lahko pa povem, kakšne so naše želje,« ponudi. Oh, prosim.
Odkupiti še kakšna besedila, ki smo jih prejeli na natečaj, začne naštevati. Doslej so jih posneli 21, zdaj bi jih radi še 18. Saj ni velik denar, ampak osemnajst pravljic vseeno nanese … Da je Lahko noč, otroci! ena najstarejših in najbolj priljubljenih radijskih oddaj – med podkasti Radia Slovenija je med najbolj poslušanimi – še ni dovolj, da bi dobila sredstva, ki si jih obupano želi. Radijska produkcija je veliko cenejša od televizijske ali filmske – ampak vseeno stane. »Je pa res, da Radio Slovenija ustvarja toliko različnih vsebin in skrbi za toliko različnih občinstev, tako starostno, po interesih, kot po nacionalnosti, da si potem vsak misli zase, da bi moral dobiti več,« se tolaži Špela. »In res je tudi, da nas rešuje bogat arhiv. Letos bo dvanajst novih oddaj, lani jih je bilo 22, pa smo že zelo veseli. V današnjem času imajo vsebine, ki niso bleščave, pompozne, tako udarne, predvsem vizualno in tudi vsebinsko, težjo nalogo, da pridejo do očesa, kaj šele do ušesa. Kljub vsemu je treba to početi, se truditi, da tudi te pridejo do mladih. Oddaja ima izredno poslanstvo: da otrokom privzgoji ljubezen do maternega jezika, glede na to, kako danes govorimo – ko poslušaš najstnike, pol besed je že v angleščini. Potem pa tudi to, da se naučijo ne samo slišati, temveč tudi poslušati.«
Oddaja je primerna za otroke od treh let naprej, ampak ko postane del otrokovega življenja, nepogrešljiv del večerne rutine, jo mnogi poslušajo tudi takrat, ko so pravljice sicer že prerasli, ali kot pravi Špela »tudi dvanajst-, trinajstletniki, pa jim ne bo ne dolgčas ne odveč, čeprav so najbolj namenjene otrokom v vrtcu in prvi triadi.« So pa besedila hudo raznovrstna, doda, nekatere pravljice lahko posluša vsak, druge so malce zahtevnejše.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
