To, da se z nekom ne strinjamo, da mislimo drugače, je neizogiben del življenja. Večino časa to počnemo slabo. Z nestrinjanjem se vsak pogovor, vsak dialog hitro zaključi. V čedalje bolj razdeljenem svetu je to lahko ne le škodljivo, temveč kar pogubno. Svet se spreminja kot že dolgo ne. Pred nami so pomembne in težke odločitve. Politične, družbene, okoljske. Mi pa se ne znamo pogovarjati. Delitve na »naše« in »vaše« že dolgo niso bile tako izrazite, pomen, ki jim ga pripisujemo, pa je čedalje večji. Močno čutimo delitev po političnem prepričanju, ekonomskem statusu, po tem, ali delamo v gospodarstvu ali javni upravi, po pogledu na migracije, po tem, kaj nam pomeni narodna identiteta, in celo pri vprašanju cepljenja proti covidu.
Kaj nas deli?
Te delitve so kompleksen pojav že same po sebi. Vsaka družba, ki je malo večja od širše družine, se mora truditi, da jih preseže. Samo tako lahko ostane povezana in funkcionira. V svetu, kjer nas v širši skupnosti živi na milijone, je to še toliko pomembneje. In še toliko težje. Že dolgo pa se dogaja ravno nasprotno. Občutek je, da se naša skupnost trga po šivih, da stojimo na povsem različnih bregovih, mostov pa je čedalje manj. S tem pojavom se ukvarjajo mnogi misleci in študije. Njihovi zaključki so, da čedalje večjo polarizacijo v družbi povzroča mnogo stvari, glavne pa so politika, čedalje večje ekonomske razlike in družbeni mediji.
Kako nekateri politiki brezsramno uporabljajo vse vzvode, da bi nas ločili, vidi tudi slepec. Večji ko so negotovost, strah in prepričanje, da nam »drugi« želijo škoditi, večja je pripadnost »svojim«, tudi političnemu prepričanju in stranki. Ljudje ob tem postajamo čedalje manj tolerantni do drugih mnenj. Že sama politična orientacija je dovolj, da nekoga, ki je na drugi strani, kar odpišemo. Že samo zato njegove želje, potrebe in vrednote niso nič vredne, motivi pa vedno sumljivi. Potem sta tu še draginja in razslojevanje po tem, koliko kdo ima in koliko si lahko privošči. Večja ko je neenakost in težje ko ljudje živijo, bolj so tisti, ki se počutijo prikrajšane, dovzetni za populistično politično retoriko, ki pogosto spodbuja delitve med »elitami« in »navadnimi ljudmi«. Bolj ko smo deljeni, bolj se potem počutimo ogrožene tudi od drugih sprememb v družbi, kot so denimo migracije. Vprašanja, kot so priseljevanje tujcev, multikulturalizem in nacionalna identiteta, postanejo vroče teme. Marsikdo se oklene svoje narodne identitete, ko ima občutek negotovosti ali izgube.
Ne le svoj lonček, ampak kar ekonom lonec pridodajo še družbeni mediji, ki uporabljajo algoritme, ki krepijo delitve, saj nam prikazujejo vsebine, ki se ujemajo z našimi prepričanji. Hitro smo izpostavljeni le novicam in mnenjem, s katerimi se strinjamo, ki potrjujejo, kar že mislimo, in to še utrjujejo. Različnih pogledov v svojem mehurčku skoraj ne srečamo več. Če temu dodamo še lažne novice, je nesposobnost dialoga razumljiva, vrelišče pa na dosegu roke.
Vse več sovraštva in nasilja. Posledice tega, da se vsakdo oklepa svojega prav in da se tudi o skupnih interesih ne znamo več normalno pogovoriti, so za družbo v najboljšem primeru hromeče in v najslabšem razdiralne. Naraščajoče delitve med različnimi skupinami zmanjšujejo zaupanje in solidarnost v družbi, prinašajo politično nestabilnost ter otežujejo sprejemanje kompromisov. Čedalje težje najdemo srednjo pot pri katerikoli politiki, ki bi jo morali doreči. Zaradi zakoreninjenih delitev postanejo skupni cilji nepomembni. Samo pomislimo, kako težko najdemo skupni jezik že pri najosnovnejših vprašanjih. Kako bomo varovali naše vode, zemljo in gozdove, kaj bomo s TEŠ, drugim blokom nuklearke, načrti za zeleno prihodnost? Kako bomo gradili stanovanja, da bo dom dosegljiv vsakomur? Kam bomo peljali naše šolstvo in zdravstvo, kako poskrbeli za socialno šibke, kje pobrali denar za državno blagajno? Vse to in še mnoga druga vprašanja se tičejo vseh nas in so mnogo pomembnejša od zadnjega političnega škandala. To so teme, pri katerih bi morali preseči svojo antipatijo do posameznega politika, politične stranke ali družbene skupine ter prisluhniti vsem predlogom in rešitvam. A poslušati več ne znamo, pogovarjati se pa še toliko manj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
