Pravzaprav sem pred tem v sodelovanju s prijatelji in znanci, ki jih je iz različnih razlogov (nekateri med njimi so znanstveniki, strokovnjaki s prav tega področja) zgodba zelo zanimala, naredila obširno raziskavo, ali je kaj takega sploh mogoče. Kdorkoli se bo lotil podobnega podviga, bo na spletu najprej odkril članke v španskem jeziku. V njih ljudje razlagajo, kako so si sami pomagali s hroščki gorgojo, in mnogi med njimi z veliko uspeha. Tudi Kubanka, ki sem jo srečala v Srbiji, je potrdila, da v njeni domovini ves čas uporabljajo te in tudi druge hroščke za pomoč pri zdravljenju hudih bolezni, kot so avtoimunske (na primer multipla skleroza) in rak (več vrst, poudariti pa je treba, da ne pomagajo pri vseh).
Zahodnjaki smo povečini vezani na znanstveno medicino, res pa tudi naša medicina izvira iz učenja iz narave. A najprej zgodba gospe Renate, ki sicer želi ostati anonimna, bila pa nam je pripravljena zaupati svojo izkušnjo. Povedala je, da ima diagnozo multipla skleroza (MS) že 15 let, sumi pa, da je bila bolna še prej. Bolezen je bila znosna, obvladljiva vse do izbruha korone. Potem pa so se začele težave stopnjevati. Najprej je začela za sabo vleči desno nogo. Nato je postala okorna še leva roka. Hkrati so se pojavljale še druge, manjše težave, ki jih sprva ni pripisovala MS, dokler ni ugotovila, da dejansko izvirajo iz nje. Čeprav so ji zdravniki predpisali vsa zdravila po protokolu, ki ga ima medicina za MS, je bolezen napredovala. Strah jo je bilo, da bo pristala na vozičku, saj je bila aktivna, skrbela je za dva otroka in hodila v službo. Odločila se je poiskati še drugačno pomoč in tako na spletu naletela na zgodbo o Željani, ki si je s pomočjo hroščkov povsem opomogla. Poiskala je znanega slovenskega zdravilca, ta ji je pomagal priti do hroščkov in nemudoma jih je začela uživati. Trenutno je sredi terapije, vendar je zagotovila, da se že dosti bolje počuti. Obljubila nam je, da nas bo obvestila, ko bo terapijo končala. Prav zdaj pa je že dovolj zanesljiva v nogah, da lahko spet vozi kolo.
Kako so hrošči prišli k nam
Srbski hotelir Dušan Dragišić je pripovedoval, da so mu za hroščke povedali znanci, ki so se, da bi omilili svoje zdravstvene težave, ki jim medicina ni bila kos, odpravili iskat pomoč, kjerkoli je bilo to mogoče. Najprivlačnejše so seveda pozitivne zgodbe tistih, ki naj bi tako težave kot tudi ozdravitev izkusili na lastni koži. Da bi črni hroščki lahko pomagali ljudem z avtoimunskimi boleznimi, kot je MS, pa tudi z rakavimi obolenji, se mu je zdelo popolnoma nemogoče. Povrh vsega pa še gnusno. Verjel pa je, da bi hudo bolan človek za povrnitev zdravja pojedel karkoli. Tudi žive hroščke.
Takole je povedal: »Slišal sem, da na Kubi MS zdravijo s pomočjo žuželk, ki napadajo ameriške oreške, zato jih imenujejo kikirikijeve žuželke. Naši bolniki so očitno to nekje prebrali, in ker si mnogi od njih niso mogli privoščiti potovanja na Kubo, so me prosili, naj jim te žuželke prinesem. To sem tudi storil, kajti če je nekaj na tem, zakaj ne bi ljudem pomagal? Toda najprej sem dvomil, da je mogoče z uživanjem hroščkov vplivati na bolezen. Če bi mi nekdo pripovedoval, kako si je z žuželkami pozdravil raka, bi pomislil, da je duševni bolnik. Saj poznate podobne zgodbe, ob katerih vam gredo lasje pokonci. Na primer, neki moj znanec je odšel v Istro in tam so mu rakavi tumor 'zdravili' tako, da so ga pretepli do onemoglosti. Razlaga te 'zdravilne metode' pa je bila, da naj bi mu z udarci prebudili organizem, da bi se začel sam zdraviti. Ne morete si predstavljati, kaj vse naredijo bolniki, da bi si povrnili zdravje. Ko sem sam pripovedoval ljudem, da je treba žuželke pogoltniti žive, je bila njihova reakcija vedno enaka, češ kako naj pogoltnem živo žuželko, to je vendar nagnusno. Predstavljali so si, da se žuželka sprehaja po telesu in ga požira, tumor seveda, od znotraj. Ste normalni?«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
