Že od sporne scene na otvoritveni slovesnosti s kičastim bakhantskim slavjem je bilo jasno, da bodo olimpijske igre 2024 ene najbolj norih, kaotičnih, pisanih, kontroverznih in zaradi vsega tega tudi pomenljivih doslej. Od poštirkane, s covidom zadušene in z vsemi možnimi pravili sterilizirane olimpijade v Tokiu se je v človeštvu z neustavljivo naglico kopičila nepredstavljiva količina energije in komaj dočakala priložnost za eksplozijo – in ko je prišla, resnično ni razočarala. Kajti z njo je globalna človeška civilizacija spektakularno vstopila v novo, bržkone odločilno fazo svojega razvoja, gnanega z vrtoglavim družbenim in tehnološkim napredkom, ki je prav v Parizu nazorno pokazal tako svoje svetle kot temne plati. Prizor bakhantske orgije, ki je dušebrižnikom in teoretikom zarot že takoj na odprtju cirkusa potrgala že tako načete živce, ne bi mogel biti prikladnejši: velika gostija ob začetku konca sveta. Kako pa bo videti svet, ki prihaja za njim, nakazujejo ključne lekcije letošnje olimpijade, o katerih lahko berete v nadaljevanju.
Če drevo ni padlo na TikToku, potem ni padlo
Nobena med svetovnimi metropolami ni tako fotogenična kot Pariz in noben športni dogodek ni bolj fotogeničen od olimpijskih iger. Če k temu prištejemo še dejstvo, da nobena generacija pred generacijo Z, ki jih pripada velika večina nastopajočih na igrah, ni tako obsedena s fotogeničnostjo, je jasno, zakaj je bila pariška olimpijada tudi olimpijada pametnih telefonov – in družbenih medijev. »O moj bog, ravno sem zmagala na friking olimpijadi, hahahaha, človek,« je ameriška rokoborka Sarah Hildebrandt tvitnila dobesedno sekundo za tem, ko so ji okoli vratu obesili medaljo. Norveški plavalec Henrik Christiansen je poročal o tem, kakšen okus imajo čokoladni mafini v olimpijski vasi, ameriška (kakopak) telovadka Simone Biles pa je na TikToku celo zganjala pravi pravcati lastni resničnostni šov. Narcisizem? Verjetno. Marketing? Zagotovo. Ameriška (jasno) ragbistka Ilona Maher je z duhovitimi komentarji in narekanjem nad zasramovanjem njenega videza skokovito povečala skupnost svojih sledilcev na TikToku, Simone Biles pa si je v Parizu nagrabila na stotine tisoče novih sledilcev in sledilk ter še utrdila status svetovno prepoznavne blagovne znamke – kar bo obema športnima vplivnicama prineslo nove donosne pogodbe z oglaševalci.
Človek bi ob tem pomislil, da bodo velike medijske hiše, ki so odštele mastne denarce za pravice do televizijskih prenosov, ob nelojalni konkurenci športnikov-poročevalcev zagnale vik in krik. Resnica je nasprotna: tako mediji kot oglaševalci so ob pariškem dogajanju zadovoljno ugotavljali, da so viralni statusi vzbudili pozornost mlajšega občinstva in ga spodbudili k spremljanju prenosov; v raziskavi ameriške televizijske korporacije NBC je 36 odstotkov novih gledalcev in gledalk izjavilo, da so začeli spremljati igre šele zaradi objav na družbenih omrežjih. Skupna gledanost pariških tekmovanj na NBC je bila za kar 77 odstotkov višja kot pri olimpijadi v Tokiu. Vse to najbrž pomeni, da bomo do naslednje olimpijade (Los Angeles, baby!) živeli že v Matrici, v kateri bodo najvišje javno dobro in intelektualna lastnina posnetki iz olimpijskih vecejev in reakcije na brenčanje muhe okoli nosu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
