Morda pa sanjam, pomislim, čeprav se mi zdi intenzivnost dogodka nenavadna, vse deluje tako zelo živo, voham celo smrad dezinfekcijskega sredstva, s katerim mi zdravnica čisti kožo pred ubodom naslednje injekcije. Ljudje v belih uniformah se pogovarjajo med sabo, a ne razumem niti ene besede. Kot bi govorili skozi vodo, slišim in razumem vsako tretjo ali peto besedo: »… daj … bo šla … koliko utripa … pohiti … vam je ime … halo …« Pogledam okoli sebe, mala ambulanta ima zdaj samo tri zidove. Ena stena manjka, za njo se razprostira puščava. Veter dviguje in vrtinči droben pesek, ki mi pada v oči, v daljavi zagledam drobne črne pike, ki se približujejo. Čez nekaj trenutkov so že pri moji postelji, naenkrat medicincev ni več, obkroža me kup temnopoltih ljudi, črnih kot oglje, zaviti so v barvite šale, čez obraz pa se jim raztezajo dolge pisane črte, ki vodijo od enega do drugega ušesa, čez usta, nos in oči. Porisani so z raznovrstnimi barvami, lahko bi bile vodenke, pisane krede morda. Če bi srečala tako pisano ekipo nekje ponoči v Ljubljani, recimo na Metelkovi, s temi rjavimi peresi na glavi, bi mi delovala zlovešče. A zdaj ne čutim nobenega strahu, le olajšanje, da so tu, ob meni. Nekateri nosijo v rokah manjše kosti, zloščene do belega sijaja. Z njimi potresavajo proti meni, mrmljajo nekakšen svoj napev in na drobno poskakujejo. Pojma nimam, o čem pojejo, ker ne razumem nobenega afriškega jezika, čutim in vem pa, da pojejo meni in o meni. Skozi petje naštevajo kup dobrih stvari, ki sem jih v življenju storila, čutim, da se mi zahvaljujejo za vse dobro, ki sem ga pustila za seboj. »Vsaka oseba na svet pride dobra,« slišim besede v njihovem mantranju, »vsi želimo ljubezen, srečo, mir in varnost, ampak v iskanju teh dragocenosti delamo napake. Napaka pa je tudi klic na pomoč in tukaj smo zato, da te s skupnimi močmi vrnemo na pravo pot. Tukaj smo zato, da te spomnimo, kdo si v resnici in kaj vse si zmožna storiti.« V nosnicah začutim vonj južnega sadja, tropskega morja in jutra po dežju. Ob njihovem petju se moje telo sprosti, boleči krči zapuščajo mišice, tudi tresavica me mineva. Rada bi spala, moje veke so težke, ampak zapreti jih ne morem. Mrmljanje črnih vračev je vse glasnejše, njihovi globoki glasovi odmevajo po sterilni bolnišnični sobi in se odbijajo od sten.
Še zdaj, ko tole pišem, ne morem verjeti, da me je v tako stanje spravila ena navadna žuželka. Razmišljam, kaj točno me je pičilo, osa zagotovo ni bila, ker je imela ves trup črn. Imamo morda pri nas tudi črne ose? Konec koncev, niti ni več pomembno, kaj točno me je spodsekalo. Dejstvo je, da so insekti vsako leto agresivnejši in da je vedno več ljudi alergičnih na različne vrste pikov. Da otrok sploh ne omenjam. Na enem izmed dopustov v hrvaški Istri je mojo takrat desetletno hčer ponoči popikalo na desetine komarjev. Čeprav sem spala skupaj z njo, so se krvosesi spravili samo na ubogega otroka. Naslednji dan okoli tega nisem delala večje drame, namazala sem ji pike z antibiotično kremo in upala, da bodo srbeči ugrizi čimprej izginili. Ampak niso. Vsak izmed desetine komarjevih ugrizov se je v nekaj dnevih preobrazil v gnojno rano, podobno ožigu cigarete na koži. Grozno jo je bilo gledati, vso v bolečinah in srbečici. Urgentno smo se vrnili domov, v Ljubljano, odpeljala sem jo k pediatrinji, ta pa ji je predpisala antibiotik in tudi recept za neki moder prašek, podoben modri galici, s katerim naj bi naredila kopel in namakala otroka v tej raztopini trikrat dnevno.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
***null***
