Lahko se drži predvsem na komolcih ali na lasišču, lahko se naseli po vsem telesu, lahko je le na dlaneh ali podplatih. Lahko srbi bolj ali manj, zmeraj se koža neprijetno lušči, v nekaterih primerih pa zadebeline pokajo do krvi in so zelo boleče. Luskavica ni nalezljiva, žal je dedna in v veliki meri (očitno) odvisna od stresa. Včasih jo že skoraj zatremo, potem pa zopet z vso močjo izbruhne.
Bolniki kmalu ugotovijo, da luskavica ne mara sonca in morske vode, zato so poletne počitnice kje ob morju z zmernim sončenjem najboljše zdravilo. Tudi solariji (ampak po pameti!) pomagajo. Izjemno zdravilne so tudi panonske toplice v Pomurju, voda namreč vsebuje nafto (na kratko povedano), ki zdravi poškodbe na koži. Če imamo luskavico na omejenih delih telesa, si nekaj te vode tudi pripeljimo domov in se z njo redno umivajmo.
Križ je z mazili, saj tista, ki jih predpisujejo dermatologi, v glavnem niso nedolžna. Tanjšajo kožo in za povrh ne pomagajo prav dosti. Luskavica je znana po svoji nestanovitnosti: nekaj časa je videti, da novo mazilo pomaga, potem pa je spet vse po starem. Zato je pametno, če se k mazilom, ki jih dobimo na recept, zatekamo, kadar je res hudo, predvsem pa mazila čim večkrat menjavajmo. Kaj lahko uporabimo?
Pomaga ognjičevo mazilo, ki mu primešamo cinkov prah (dobimo v lekarni) v razmerju en del prahu in tri dele mazila. Za menjavo je dobro šentjanževo olje, vendar potem ne smemo niti na sonce niti v solarij. Tu in tam si lahko rane namažemo z ribjim mazilom ali kakšnim drugim mazilom za rane. Pomaga tudi aloe vera, vendar mora biti čista in brez primesi. Pametno je imeti pri roki nekaj rastlin, mesnati list prerežemo in si z gelom, ki mezi iz rastline, namažemo poškodovano kožo.
Od kopeli je precej učinkovita ovsena – pol kilograma čim bolj naravnih kosmičev damo v platneno vrečko in jo namočimo v vodo za kopanje. Namakamo se pol ure, potem pa pustimo, da se koža posuši brez brisanja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
