Brezje je cilj poti vseh dobrih ljudi, brezjansko polje pa kot oltarna miza v naravni katedrali Julijcev, Karavank in Jelovice, piše na panoju na parkirišču ob baziliki, v kateri je zdaj že 210 let slika Marije Pomagaj slikarja Leopolda Layerja, h kateri se s prošnjami zatekajo ljudje od blizu in daleč. Te prošnje ter zahvale vestno zbirajo v romarskem uradu in v letošnji, dopolnjeni izdaji Pričevanj o Mariji Pomagaj z Brezij je veliko izpovedi ob tegobah naslovljenih na Marijo kot mater, ki čuti z otrokom in ve, kaj je bolečina. Nekatere izpovedi so tako globoke, predane in polne ljubezni do Marije, da ganejo do solz.
Ste kdaj opazovali ali razmišljali o razlikah med tem, kaj prosijo mladi in kaj starejši?
Če pogledate v zapise, boste videli, da otroci večkrat prosijo, da se starši ne bi prepirali, da bi se razumeli; nekdo je celo zapisal, da prosi, da se čim manj staršev loči. Prosijo za dobre ocene v šoli, iščejo partnerja, dobrega sopotnika, s katerim bi se razumeli. Eden je celo zapisal, da se ne bi več polulal v posteljo. Gre za iskrene prošnje, ki pridejo iz otrokove duše. Ali sočutnost, ki jo doživljajo v sebi: pridejo prosit za sošolca, da bi ozdravel, da bi mu šlo bolje v šoli. To, da prosijo za druge, dokazuje, da dobrota v človeku še obstaja. In če si odprt, vidiš, da samo to pomaga – da rastemo skupaj. Večkrat poudarjam: vsi smo na isti poti proti večni domovini, zakaj si torej na tej poti ne pomagamo? Zakaj se oviramo? Čemu? Tu si moramo pomagati, in če to enkrat začutimo, bo življenje postalo drugačno. Neka prošnja se glasi: draga Marija, prosim te, da bom v petih letih zmagala na australian open junior. (nasmeh)
To je zapisala slovenska deklica?
Da. Spomnim se še ene, ki je ob obisku muzeja jaslic zapisala: danes je moj 11. rojstni dan. In to je najlepše darilo, kar sem jih prejela – da sem obiskala muzej jaslic Brezje. Prišla je s staro mamo. Veliko je iskrenih prošenj. Otroci čutijo, da morajo nekaj narediti, zato molijo, prosijo tudi za to, da se ati in mama ne bi prepirala. Prošnje starejših pa so usmerjene v zdravje, za kakšno dobrino. V vseh teh zloženih knjigah, ki jih hranimo – zdaj jih je že čez 25 metrov – se kaže narodova zgodovina, zapisana zgodovina Cerkve, posameznika, družine ... Ko to prebiraš, se res lahko samo čudiš in prosiš, da bi se te prošnje v življenju teh ljudi uresničile.
In človek je iskreno ganjen, ko bere te zapise, saj se med vrsticami čuti neznansko hrepenenje, tudi bolečina.
Vse to, kar človek prinese s sabo. Nihče, ne vi in ne jaz, ne bo vedel, kaj dejansko nekdo v sebi nosi, kaj doživlja, zakaj pride sem, zakaj se ustavi pred milostno podobo Matere Božje. K Mariji prinašajo ljudje zahvale, votivne podobe (narejene zaradi zaobljube), in vedno prosim tiste, ki to prevzemajo, da si zapišejo, kdo in zakaj jih je prinesel, sicer se zgodovina zabriše. Pomembno je vedeti, zakaj je nekdo prinesel zahvalo, saj je za vsako sliko zgodba, ki lahko nagovori druge. Vsak rad prisluhne, kaj se je zgodilo, zakaj so, na primer, tisti lasje tam za oltarjem ... Ravno pred kratkim je ena gospa prinesla v zahvalo svojo podobo in tudi lase. Povedala je, da je bila psihično že povsem na tleh, veliko po bolnišnicah, zanjo ni bilo več upanja. Pa so z družino začeli moliti in prositi k Mariji Pomagaj. Pravi, da je molila rožni venec in prosila za ozdravitev, da ne bi imela več paničnih napadov, da bi lahko živela brez zdravil in samostojno – tako kot včasih. In Marija je pomagala in uslišala njeno prošnjo. Obljubila je, da si bo v zahvalo ostrigla dolge lase. »To je le majhna zahvala, dejanska zahvala biva v mojem srcu in duši in prav vsak dan se zahvaljujem, ker me spremlja in bdi nad menoj,« je zapisala. To je tisto, kar obogati.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v poletni izdaji revije Jana.
