»Kam gre pa tvoj v srednjo? Gre tudi na gimnazijo?« me vpraša znanka in pri tem nevešče pogoltne porogljiv nasmešek. Klasično vprašanje, ob katerem mi glavo prelije vročica. Pa kaj je z vami? Kot da kar vsi otroci blestijo v šoli, gimnazija pa je nekakšen sveti gral in edino, kar ima vrednost v očeh družbe. Zakaj mi to vprašanje zastavljajo tudi tisti, ki vedo, da ima sin velike težave s pomnjenjem snovi in da je zanj že zgolj pozitivna ocena razlog za veselje? Ja, ušive dvojke se veseli vsa družina! Ne bi verjeli, koliko dela in truda morajo nekateri otroci vložiti, zgolj da prestopijo ciljno črto. Ure in ure guljenja, ponavljanja, utrjevanja, ob preverjanju znanja pa se vse, s čimer smo napajali mladostniško glavo, razblini in preslika v veliko debelo enko v redovalnici. Gimnazija? Zataknite si jo nekam!
Tudi zadnje osnovnošolsko leto je bilo stresno, mesec pred koncem pa se je stapljal v eno samo mrcvarjenje možganskih krivulj, od katerih se je učna snov odbijala kot teniška žogica. Grožnja s popravnimi izpiti se je zasidrala v želodec in na vse pretege sem jo skušala pregnati z vero, da bo trud obrodil sadove. Ni vrag, da se po vseh vajah in ponavljanju ne bo s prsti oklenil pozitivne ocene! »Uspelo ti bo,« sem ga bodrila, medtem ko je v njem vidno ugašala volja do življenja.
Bil je četrtek, ko je bila pred sinom poslednja možnost, da brez popravnega izpita zaključi deveti razred in jeseni brez dolgov prestopi prag srednje poklicne šole. Poučevanja se je s posebnimi tehnikami lotil inštruktor, sinu sem intenzivno pomagala tudi sama. V domačem okolju je bil napredek viden in ob usvojenem znanju je fanta objelo olajšanje. Urili smo se še v reševanju situacij, ki nastanejo ob načrtnem iskanju učenčevega neznanja, in tako je sin pred razredničarko in učiteljico matematike stopil pripravljen kot vojak na misijo. »Uspelo mi bo,« si je ponavljal v glavi, dokler ni vanj trčil strah in iz njega odplaknil pogum, zaupanje, usvojena pravila in številke …
»Kako je šlo?« sem mencala pred vrati domače hiše in na njegovem obrazu iskala odgovor. Ocenjevanje je potekalo ustno, doslej je ob koncu izvedel rezultat. »Ne vem,« je skomignil z rameni, vidno nervozen in napet. »Ni mi povedala. Naročila mi je, kdaj točno naj pridem k njej, a sem imel ravno takrat uro, na kateri nisem smel manjkati. Ko sem jo pozneje poiskal, ni imela časa.«
»Greva nazaj,« sem ga vzpodbudila, si nataknila superge in ga povlekla za seboj. Za devetošolce je bil zadnji dan ocenjevanja, pred njimi sta bila le še valeta in podelitev spričeval. Po enem mesecu mučeništva smo vsi potrebovali neki smiseln zaključek, pa kakršenkoli že. Če še enkrat lepo povpraša, bo izvedel, sem bila prepričana. Gre za sekundo časa: »zadostno« ali »nezadostno«. Počakala sem pred šolo, on pa je stekel do zbornice, da znova poskusi srečo. Vrnil se je poklapan, na robu solz: »Ni mi želela povedati.«
Vem, da jo je vse skupaj zabavalo
Učenci so imeli naslednji dan zaključni izlet, sledil je vikend, v ponedeljek pa jih je čakala valeta, na katero so se pripravljali že tedne poprej. Sin se je od tega veselja žal poslovil. Štiri dni je prosil in čakal na rezultate ocenjevanja, ki so napovedovali bodisi brezskrben skok v poletje ali pa nadaljnje guljenje matematičnih pravil in enačb. Naš konec tedna tako ni potekal v pripravah na valeto, saj je stres silovito zamahnil po dečku in ga položil v posteljo. Nobena tolažba ni pomagala. Nobena modra misel, da ni konec sveta in kaj vse je v življenju pomembnejše od ocen. Zaradi bruhanja in bolečin v želodcu sem ga pospremila k zdravniku in izvedela, da so tovrstne reakcije na šolski stres precej pogoste. V ponedeljek zjutraj sem pri učiteljici poskusila srečo še sama, a brez uspeha. Bilo je kruto in ponižujoče, saj je vedela, kako pomemben podatek zadržuje zase. In tako je lično zlikana srajca ostala na obešalniku, sin pa v postelji, kjer je okušal grenko lekcijo, ki mu jo je poklonila učiteljica matematike.
Njeno sporočilo sem prejela popoldne, ko so se družine že odpravljale na valeto: »Jan je ob koncu pouka pri matematiki ocenjen z zaključno oceno zadostno.« Pičle pol ure pred dogodkom je pretrgala napetost, čeprav sem ji zgodaj zjutraj napisala sporočilo o fantovem stanju in jo skrajno prijazno prosila za rezultat.
Epilog
Jan je za nožico zgrabil dvojko in brez popravnih izpitov odstrl srednješolsko poglavje. Kakšen kamen se nam je odvalil od srca! Sama bi mu sicer v spričevalo naslikala še eno veliko srce, kljub vsemu ga je namreč za učiteljico skrbelo. »Mami, veš, da ji je šlo na smeh, ko me je gledala, kako se mučim? Le kaj je doživela, da tako uživa, ko uveljavlja svojo moč? Mislim, da to zanjo ni okej.«
Ja, najbrž res ne.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
