Prijetna, prijazna, zgovorna, radovedna je morala najprej preseči svoje omejitve. Iz divjine v Severni Karolini v Združenih državah Amerike, kjer je trenutno na špartanskem usposabljanju v sodelovanju s specialnimi silami ameriške vojske, z veseljem spregovori o sebi in svojem življenju. »Odraščala sem v Mengšu in konce tedna preživljala v naravi ali na kmetiji pri starih starših. Radovednost me je pogosto pripeljala v nenavadne položaje, ki so se razvile v zanimive pustolovščine – vse to me je opremilo z veščinami za življenje. Zadnja leta pogosto sodelujem v različnih mednarodnih projektih in jih vodim. Pogosto sem na poti po različnih državah in kontinentih. Staršem sem hvaležna, da so me naučili odgovornosti in preživetja v naravi, tako se lahko znajdem v vsakem položaju in se pripravim na vsak projekt, se znajdem v vsakem okolju in ne glede na razmere vedno najdem rešitev za še tako zapleteno težavo. To bi svetovala vsem mladim – čim prej zapustite gnezdo, odidite v svet, skočite v vodo in zaplavajte. Pot v neznano se zdi strašna, a opremila vas bo z neprecenljivimi izkušnjami, ki vas jih ne more naučiti nobena šola,« pravi Valerie, med drugim ponosna tudi na dobljeni boj s kilogrami.
Hitro je presegla stotico
»Zdravnik je že pri mojih treh letih v karton zapisal, da sem prekomerno hranjena. Kilogrami so se nabirali in konec osnovne šole sem se bližala stotim in jih tudi presegla. V družini nas je kar nekaj pretežkih. Na srečanjih se je pripravljala zelo kalorična hrana, vsi so spodbujali drug drugega in nas otroke, naj si je privoščimo čim več. Čeprav smo živeli na kmetih, so težka fizična dela v celoti opravljali stroji, povsod smo se odpeljali z avtom, domači so se posmehovali ljudem, ki aktivno preživljajo prosti čas,« pove Valerie, ki je že v osnovni šoli opazila, da bo treba nekaj spremeniti, saj ni mogla fizično dohajati vrstnikov. Po srednji šoli je začela čutiti posledice prevelike teže – povišan pritisk, visok srčni utrip, že pri najmanjši dejavnosti se je zadihala. Z vsakim letom je bilo huje. Plašiti so jo začele tudi zgodbe znancev, ki so že pri tridesetih letih doživeli srčni infarkt.
Usoden pogled skozi okno
Med službenim potovanjem na Dunaj je skozi okno vlaka opazovala ljudi, kako zadovoljno tečejo v parkih, in si zaželela, da bi nekega dne lahko tudi ona uživala v gibanju in vsaj enkrat v življenju čutila zdravo vitko telo. »Mislim, da sem se ravno takrat odločila za spremembo. Ta se je zdela lahka, najtežje pa je bilo storiti prvi korak, saj nisem vedela, kje začeti. Preizkusila sem nekaj diet in poskusila jesti manj, a se je moje telo hitro uprlo. Bila sem sestradana in brez energije. Začela sem iskati na spletu, poslušati podkaste in preverjati, kaj je res znanstveno potrjeno in kaj so samo prehranski miti. Potrebovala sem nekaj mesecev, da sem se naučila primernega prehranjevanja. Začela sem počasi teči, zelo mi je pomagal program 'S kavča do 5 kilometrov v 8 tednih' (From Couch to 5k in 8 weeks), ki je brezplačno na spletu. Gre za preprosto preglednico priporočil, koliko metrov in kilometrov se hodi ali teče kateri dan v tednu, da se telo primerno pripravi in razvije kondicijo za tek. S svojimi 130 kilogrami nisem mogla začeti teči v predvidenih osmih tednih, potrebovala sem več mesecev.« Poslušala je svoje telo in prišla do glavnega spoznanja, da je bila najpomembnejša redna rutina, da je na koncu zmagala nad debelostjo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
