Zlovoljno nabrekli oblaki so se počasi začeli redčiti in nebo je milostno odtegnilo pretnjo poletne plohe, ko so se skupine otrok na igrišču ob šoli nameščale pred častno ložo z uglednimi gosti. Za njihovimi hrbti so vznemirjeno brenčale polne tribune ljudi, povečini starejših, ki so s posebno vnemo čakali njihov nastop, se dregali med rebra, mrmrali in nediskretno upirali kazalce v mlade pevke in pevce. Otroci so se nemirno prestopali, kakor sunki elektrike je trema polnila telesa slehernega med njimi, od malodane še po mleku dišečih prvčkov do srednješolcev s puhom pod nosovi, da so na široko opletali in se ozirali naokoli, nezmožni predolgo zadrževati nakopičeno statiko. Končno so se vsi zbori namestili, se umirili in uskladili; pljuča so se napolnila z mlačnim poletnim zrakom, usteca so se razprla, iz notranjosti mladih teles, iz kolektivnega nezavednega slikovite podalpske državice se je izvila pesem. Jaz vem za deželo, prelepo slavi; vsak, kdor jo pozna, jo visoko časti. Slovensko deželo v mislih imam, nikol' je zadosti prehvalit' ne znam! Obrazi veljakov na častnih sedežih – od nekdanjega predsednika države do župnika – so se razlezli v nasmehe, vzhičeni seniorji na tribunah so zanosno pritegnili.
Med zibeljo in grobom je samo pesem
Letošnji vseslovenski tabor pevskih zborov v Šentvidu pri Stični je bil že 53. po vrsti – častitljiva tradicija prireditve, ki je v prvi vrsti namenjena čaščenju in ohranjanju tradicije. Prav gotovo bo trajala še dolga desetletja, nemara celo stoletja, kakor dolgo bo pač trajal ta narod v takšni obliki: tradicionalni, kar pomeni »ljudski«, kar je danes sinonim za podeželski in katoliški. »Petje je tradicionalno najboljši izraz privrženosti našemu jeziku in glasbi,« je v slavnostnem nagovoru dejal Borut Pahor. »Slovenska pesem v nas vedno vzbuja ponos – tako je tudi danes!« Ta ponos je ožarjal lica otrok, ki so kakor v transu odpeli pesem Slovenski narod skladatelja Benjamina Ipavca, in gladil je gube na obrazih ginjenih staršev in predvsem starih staršev, ki so še enkrat več pomirjeni spoznavali, da se za prihodnost naroda menda ni treba bati, ker da je njihov način življenja, analogni način brez novotarij in pretresov, že prešel naprej, na generacijo, ki ga bo kot tradicijo ohranjala in slavila, po potrebi pa tudi branila v njenih duhovnih in ozemeljskih mejah.
Še se bo torej večglasno pelo o lepotah domovine, o preprosti ljubezni med fantom in dekletom, o blagodejnih učinkih iz rodnega ila z muko izvlečene rujne kapljice, o hvaležnosti bogu; še se bo ukalo, še se bo sukalo na zvoke frajtonarice – še bo torej trajal ta narod, v takšni obliki. To je namen in učinek šentviškega tabora, Woodstocka slovenske ljubiteljske kulture – in ko je policijski orkester pihnil prve takte Zdravljice in je okoli stotnija zborov, ki so se zbrali na igrišču šentviške osnovne šole, zagrmela Žive naj vsi narodi, si lahko čutil bobnenje tisočerih src, ki so želela skočiti iz prsi in se združiti z drugimi – v eno srce, v en narod. Pesem združuje, je bilo slišati na vsakem koraku. Petje je starodavno vezivo slovenske srenje, možje so se ob Enem hribčku bratili v gostilnah, ženske so v cerkvi družno zategovale Češčena si Marija, z Zastavo slave se je odhajalo krvavet za zemljo, z Zabučalimi gorami (sicer moravsko narodno) se je legalo v njo. Da je bilo pred tem nekaj drugega, nekaj starejšega – lončeni bas in gosli, grleno petje in bobenček – to se več ne pomni, se več ne poje, ta tradicija je preveč tradicionalna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
