Najprej zagledamo samo njeno senco, ki se giblje čez delovno sobo majhne hiše, in hušne čez mizo, na kateri stoji šivalni stroj. Ko se loti dela, je nakazana zgolj v podrobnostih, v gumbu, ki ga prišije, v kopici copat, ki jih je zakrpala. Kosmata bela postavica v sivo modri oblekici in z mehkimi čeveljci na tačkah stopi čez zaslon; postoji pred veliko polico s copatki in šele tedaj prvič zagledamo njeno postavo v celoti – toda s hrbtom obrnjeno proti gledalcu, ki ne more videti njenega obraza. Kader za kadrom stopnjuje pričakovanje, obet nečesa davno občutenega. Velike sijoče oči se zazrejo skozi okno, v otroke, ki prihajajo pred njeno hiško – v nas. Bomo še prepoznali drug drugega? Vrata hiške se odprejo, iz zatemnjene notranjosti se pokažejo obrisi postave z velikimi uhlji in repom in muca Copatarica stopi pred nas. Iz sence, v katero je ovito otroštvo – in tisti hip se prepoznamo; mi njo in ona nas.
»Muca Copatarica je večna; zaznamovala je moje otroštvo in sedaj še otroštvo mojih hčera,« pravi Rok Predin, avtor animiranega filma, ki je bil nedavno premierno prikazan v Ljubljani in Mariboru. »Njene podobe delujejo na več nivojih, ki jih niti ne znam razložiti. Čeprav izhajajo iz nekega drugega časa – iz analognega otroštva, v katerem smo na dan pogledali le eno risanko pred večernimi poročili, sicer pa smo se večino časa podili za žogo, stikali po goščavi, se igrali ali gledali oblake – no, kljub temu se tudi današnji otroci takoj povežejo s temi podobami in začutijo čas tega otroštva.« Pravljica Ele Peroci, še bolj pa preproste, barvite, otroško arhetipske ilustracije Ančke Gošnik Godec premorejo nekaj, kar se dotakne vsake generacije. Slikanica je prvič izšla leta 1957, od tedaj je doživela že na desetine ponatisov in še vedno se vsako leto znova znajde prav na vrhu najbolj priljubljenih otroških slikanic pri založbi Mladinska knjiga.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
