Pred kratkim je v ljubljanski Festivalni dvorani potekala podelitev nagrad finalistom letošnje Vesele šole za izvrstne rezultate. Vesela šola, tekmovanje osnovnošolcev v znanju, pod okriljem Mladinske knjige deluje že od leta 1968. Seveda so se pravila in naloge z leti spremenili, tako je današnja Vesela šola sodobna in interaktivna. Na letošnje šolsko tekmovanje je bilo prijavljenih več kot 8.000 učencev, pri pripravah je sodelovalo skoraj 600 mentoric in mentorjev. Po prireditvi smo med žarečimi mladimi obrazi našli štiri, ki so prijazno pristali, da nam zaupajo nekaj malega o izzivih, ki jih prinašajo šola ter novi časi. Devetošolka Neža, osmošolka Zoja, sedmošolec Arne in Ian iz petega razreda, sicer odličnjaki, so se izkazali za izjemne sogovornike.
Kaj mislite o naši domovini, Sloveniji?
Arne: Sem zadovoljen, lahko pa bi se tudi kaj spremenilo na boljše, recimo ceste. Sicer pa je Slovenija ena najlepših držav, kar jih poznam.
Zoja: Meni je zelo všeč, ker ima veliko naravnega bogastva. Se mi pa zdi, da smo Slovenci zelo obsojajoč narod in bi lahko manj obsojali.
Ian: Meni je v redu, edino gneča me moti.
Neža: Meni je tudi všeč, bi pa želela, da bi se v šolah učence porazdelilo po skupinah, da bi se učitelji bolj prilagodili otroku glede na njegove sposobnosti.
Kaj se vam zdi največja težava med najstniki?
Arne: Zagotovo je to zelo velika zasvojenost s telefonom. Ponavadi prijatelji in sošolci, ko pridejo iz šole, največ časa preživijo na telefonih. Vsaj tisti, ki nimajo toliko obšolskih dejavnosti, bi lahko šli ven in se več družili ali več časa posvetili učenju.
Neža: Se strinjam. Pred kratkim smo šli v London in smo se z avtobusom skoraj tri ure vozili do Benetk, od koder smo potem leteli. Starši mi ne dovolijo telefona, drugi pa ga imajo, sploh vsi starejši. Ker dajo potem vsi slušalke v ušesa, se priklopijo na telefon in so v svojem svetu, se počutim izključeno. Malo se še pogovarjajo, potem pa jim zmanjka teme, ne želijo se igrati z mano, saj začnejo z igricami na telefonu, gledajo TikTok, jaz pa ne vem, kaj bi sama s seboj.
Ian: Jaz imam telefon, ampak tistega, ki je namenjen samo za klicanje, in to se mi zdi v redu. Sošolci igrajo igrice, sam pa niti ne vem, za kakšne igre gre in zakaj jim je to tako všeč.
Zoja: Imam telefon, ampak so mi starši glede tega postavili zelo stroga pravila in imam omejitve uporabe: čez teden pol ure in čez vikende eno uro dnevno. Rajši preberem kakšno knjigo. Tisti, ki imajo več aktivnosti in manj telefona, na koncu naredijo več stvari, ker si jih znajo bolje razporediti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
