Danes naša najbolj znana poročevalka z vojnih in konfliktnih območij ni nikoli sanjala, da bo postala novinarka in bo to počela velik del svojega življenja. V Berlinu je študirala primerjalno književnost in tudi spoznala svojega današnjega moža Gunnarja Willuma, novinarskega dopisnika iz Danske. Med počitnicami sta se odpravila v Makedonijo, ko so bili konflikti na albanskih območjih. »Takrat sem objavila prve članke za revijo Jana, imela pa sem tudi priložnost sodelovati z dopisnikom iz Guardiana, z njim sem napisala nekaj člankov in spoznala še druge ljudi iz teh krogov. Za delo je bilo tam veliko priložnosti, bilo je tako preprosto in zdelo se mi je, da je to nekaj, kar bi rada še počela. Potem sem le dva dni pred 11. septembrom leta 2001 prišla na Bližnji vzhod – naenkrat je postal velika zgodba in ta me je posrkala vase.«
Odtlej se je selila z enega kriznega žarišča na drugo. »Srečevali smo se s kolegi iz drugih držav, poznali smo se med sabo in nenadoma začneš razumevati, kaj se dogaja. Ko pridem na Bližnji vzhod, se počutim doma. Poznam zgodbe, ozadja, ki se, žal, na neki način ponavljajo, predvidiš lahko, kaj se bo naslednje zgodilo, kar ti daje nekakšen občutek zadovoljstva, ko vidiš, da teren res obvladaš – čeprav delam zgodbe, ki me osebno zelo izčrpajo.« Na začetku je dobri dve leti poročala za POP TV, jeseni leta 2003 pa je prišla na nacionalno televizijo in pred letom in pol so jo tam tudi zaposlili. »Medtem sem si večkrat želela delati kaj drugega, a se je potem vedno znova zgodil Bližnji vzhod, kot se je to sedaj zgodilo z vojno med Izraelom in Hamasom v Gazi, ko sem začela poročati iz Azije. Očitno je res tako, da lahko odideš z Bližnjega vzhoda, Bližnji vzhod pa te nikoli zares ne izpusti iz svojega oklepa,« se smeji novinarka, ki z družino trenutno živi v Bangkoku.
Hodiš po robu
Pritegnile so jo predvsem zgodbe ljudi, ki so se ji bili pripravljeni odpreti brez vsakršnih zadržkov. »Verjamejo, da če spregovorijo z novinarjem, lahko kaj spremenijo. Nekdo bo slišal njihovo zgodbo ter pomagal njim in drugim. Ko prideš v uničeno vas, so ljudje, ki jim je zgorela hiša, v napadu umrl otrok, pripravljeni vse te ekstremne izkušnje deliti s tabo. To me je prevzelo, da sem se vedno vračala. Res pa je, da pri tem nenehno hodiš po robu.« Nevarnost, pravi, je stranski učinek, ki te loči od teh zgodb. »Nikoli me ni bilo preveč strah. Razumem, kakšne so lahko posledice, kolikšne so statistične možnosti, da se mi nekaj zgodi, vedno vse pretehtam in prej presodim, ali je smiselno tvegati ali je bolje še kak dan ali dva počakati, da se stvari malo umirijo. Po Ukrajini sem recimo potovala s televizijami, ki so imele varnostnike in so dobivale informacije iz različnih virov, tajnih služb, ter so malo bolj poznale širšo sliko. Po navadi skušam delati z drugimi novinarji, ki imajo več dostopa, finančnih sredstev in podpore, doslej je bilo to očitno dobro.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
