Že nekaj časa opažam, da so edine glasne zabave v moji okolici tiste, ki jih prirejajo odrasli. Pa ne odrasli pri tridesetih, ampak zares odrasli, takole na oko 50+. Obrnejo žar, nazdravljajo dolgo v noč in motijo tiste, ki spijo pri odprtih oknih. Mladinskih žurov je komaj kaj, pa še ti potihnejo, ko otroci prestopijo drugo desetletje. V lokalih našega kraja so manjše in večje skupine vsakodnevna stalnica. A večurne salve smeha in glasni dovtipi prihajajo izključno od generacij, kjer v pričeskah prevladuje sivina. Mlajši popijejo kavo potiho in po pol ure jih že več ni. Enako opažam v kampih, kjer je vse na odprtem. Minili so časi zabav na plaži, kjer se je ob naključni kitari prej ali slej nabrala mladina iz vsega kampa. Nikjer ni tranzistorjev, ki bi blejali dolgo v noč, stopnice pred trgovino so prazne. Ko se poslovijo sosedje in potihnejo glasovi starejše generacije, potihne vse.
Da ne govorim o številnih »placih«, kjer smo viseli, ko še ni bilo denarja za pijačo v lokalu in smo si tisto, kar smo pač pili, nakupili v trgovini. Polni so nas bili parki po Ljubljani, na (Plečnikovih) stopnicah je bilo vse črno srednješolcev in študentarije. Zdaj je vse prazno. Še najstniki so komaj kdaj v parku, največkrat se tam v petek ob pivu malo dlje zadržijo starši, ki imajo še relativno majhne otroke, in tisti, ki se zataknejo na poti domov. Od zabav za 30, ki jih opazujem v kakšnem lokalu, je večji žur na vsakem balinišču, naj me koklja brcne! In vse žurke brez izjeme, na katere naletimo na izletih po naši deželi in na katerih se navija narodno-zabavna glasba ter se celo še pleše, prirejajo upokojenska društva!
Veliko ljudi v petdesetih se še vedno dobiva s svojo »jato«. Skupaj hodijo smučat, ženske na lepotne vikende, dedci na jadranje, vsake toliko množični piknik ali novoletna zabava. Njihovi otroci v dvajsetih se podružijo vsake kvatre enkrat. In pijejo čaj ob namiznih igrah. Sicer pa ždijo pred televizorjem ali računalnikom. Na zadnjem klubskem maratonu Radia Študent, kjer se predstavljajo obetavni slovenski bandi, sem bila pri svojih 50 kako leto nad povprečno starostjo! Bilo je več 60-letnikov kot tistih v dvajsetih. Kaj se to dogaja?
Generacije, ki si ne dajo vzeti mladosti
Morala sem preveriti, ali me daje tisti »ko sem bila jaz mlada ...« ali pa je res kaj na mojih opažanjih. In hej, raziskave po svetu pravijo enako! Septembra je britanski Night Time Industries Association razkril, da je od leta 2020 svoja vrata zaprlo že 37 odstotkov britanskih nočnih klubov in zapiranja še ni konec. Če se trend ne ustavi, do konca tega desetletja skoraj ne bo več prostora, kjer bi se Britanci lahko drli zadnje hite in potem od tam kolovratili domov ob treh zjutraj. Kako neznosni so bili ob tem, ve vsakdo, ki je kdaj dopustoval na kakšni od njihovih najbolj priljubljenih turističnih destinacij. Mladi Britanci danes so vse kaj drugega. Ostajajo doma, delež mladih, ki niso popili niti kapljice alkohola v preteklem letu, pa se je podvojil, z 19 na 38 odstotkov. Nič čudnega, da nočni klubi težko preživijo. Druga, tudi britanska raziskava je pokazala, da povprečen 50-letnik živi življenje, ki bi ga prej pripisali nekomu pol mlajšemu, ter je bolj družaben, srečen in aktiven kot nekdo v srednjih dvajsetih letih. Več se družijo, več se udeležujejo različnih dogodkov, večkrat jejo zunaj ali si privoščijo vikend potepe.
Medtem ko so petdesetletniki odločeni, da doživijo največ, kar se da, so mladi preutrujeni in preveč pod stresom, da bi razmišljali o zabavi. V ZDA generaciji 50+ celo pravijo »problematična generacija«, ker se mnogi v svojih zrelih letih obnašajo kot najstniki.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
