Vsi smo po malem ljubitelji metuljev, kdo pa nima rad teh prelepih krhkih bitjec? Ampak se je pokazalo, da o njih pravzaprav ne vemo veliko – in nič čudnega, že od rane mladosti nas zavajajo s pesmico o cekinčku, ob kateri narišejo citrončka. In smo se z biologinjo lotili razbijanja mitov.
Barbara Zakšek je biologinja, lepidopterologinja, torej človek, ki preučuje metulje. Bi ji rekla metuljeloginja, ampak beseda očitno ne obstaja. Sami si pravijo metuljarji. Zaposlena je v Centru za kartografijo favne in flore, to je neprofiten zasebni zavod, ki se ukvarja z različnimi vidiki terenske in varstvene biologije, Barbara z dvema sodelavkama pokriva področje metuljev. »Ena izmed večjih nalog, ki jih izvajamo v zadnjih letih, je monitoring izbranih ciljnih vrst metuljev. Na vsakih šest let država na podlagi teh rezultatov poroča evropski komisiji, kakšno je stanje teh vrst v Sloveniji. Vse so ogrožene, populacije večinoma upadajo, ponekod tudi izumirajo. Splošno stanje metuljev je precej slabo oziroma se slabša.«
Lahko kaj pomagamo?
Če bi, na primer, nekdo sklenil pomagati metuljem tako, da bi jih gojil doma in izpuščal v naravo, bi to kaj zaleglo? Ne, odgovarja Barbara Zakšek, to ni najboljša ideja. »Na ta način težko pomagamo metuljem, saj potrebujejo zelo podobne stvari kot mi, se pravi hrano, vodo in dom. Če nimajo zagotovljenih teh osnovnih pogojev, ne pomaga, da jih vzgojimo in spustimo, ker dolgoročno ne bodo preživeli. Gojenje in spuščanje metuljev izvajajo le strokovnjaki za namen ponovne naselitve, takšen primer je barjanski okarček na Ljubljanskem barju.
Pri metuljih je zanimivo to, da gredo skozi popolno preobrazbo, ki ljudi precej fascinira: iz gosenice se prek stadija bube preobrazijo v metulja, ampak vse te stopnje imajo zelo različne ekološke potrebe, kar pomeni, da moramo zagotoviti ugodne pogoje za vse te razvojne stadije. Če bomo zgotovili potrebe zgolj za odrasle osebke, recimo, to nič ne pomaga, ker ne bodo mogle preživeti gosenice in ne bo razvoja. Če želimo pomagati metuljem, je precej boljše, da uvedemo prakse, ki so metuljem prijazne – seveda odvisno od tega, kakšne pogoje imamo – če imamo vrt, puščamo trato, ki je ne kosimo redno, puščamo kakšne dele bolj zaraščene, tam najdejo hrano gosenice, pa odrasli metulji lahko tam odložijo jajčeca. Lahko posadimo domorodne medovite rastline, ki odraslim osebkom omogočajo, da najdejo hrano. Če imamo kmetijo, pa lahko zelo veliko pripomoremo k ohranjanju metuljev, saj jih večina, še posebej dnevnih, živi na travnikih, ti so njihov primarni življenjski prostor.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
