A pri tovrstnih sodbah je treba upoštevati tudi drugo stran.
Vojna proti moškim, ženske, ki uničujejo sinove? Dejstva govorijo drugače.
Po tisočletjih izrazite moške dominacije so se razmerja med spoloma v zadnjih desetletjih korenito spremenila. Sodobno gibanje za ženske pravice, ki se je začelo leta 1848 v ZDA, je uspelo ženskam izboriti formalni status polnopravnih državljank z vsemi temeljnimi svoboščinami, z zagonom gibanja #jaztudi pa se je leta 2017 začel četrti val feminizma in se namenil izbrisati še zadnje točke moške prevlade. Ta proces je v zadnjih letih preoblikoval tako posameznike kot institucije in odnose med njimi, hitrost in temeljitost teh sprememb pa sta sprožili mešane odzive. Marsikdo jih je sprejel z olajšanjem ali tudi navdušenjem, po drugi strani pa tudi ni malo takšnih, ki so do njih zadržani in poudarjajo, da se številni moški v novih okoliščinah nikakor ne uspejo znajti.
»Ocene, da je vse več moških v vse hujši krizi, niso pretirane. Ta trend opažam že vsaj zadnje desetletje, v zadnjem času pa se je še drastično zaostril,« pove priznani zakonski in družinski terapevt Izidor Gašperlin; med tistimi, ki v zadnjih dveh, treh letih prihajajo k njemu po pomoč, izrazito prevladujejo moški. Zmedeni in izgubljeni, z občutki krivde, sramu in nezadostnosti ter depresivni. Podobno je pri psihologu Andreju Perku – tudi na vrata njegove ordinacije v zadnjem času trka vse več predstavnikov spola, za katerega v tradicionalnih (patriarhalnih) razmerjih velja poimenovanje »močnejši«. Perko opaža, da je med moškimi na pohodu »epidemija osamljenosti, ki povzroča depresijo in anksioznost«.
Zmeda in tesnoba ob koncu sveta
Takoj je treba poudariti, da občutek, da so moški v krizi, nikakor ni od včeraj. Raziskovalca Pariškega inštituta za kritično misel (PICT) Tristan Bridges in Ian Anthony sta ugotovila, da se je izraz »kriza moškosti« v zahodnih časnikih in literaturi pojavil že v 19. stoletju, množično pa se je začel uporabljati okoli leta 1980. Odtlej se je v zahodnem civilizacijskem krogu kot odgovor na gibanje za pravice žensk oblikovalo »gibanje za pravice moških«, ki je prepričano, da je feminizem šel predaleč. To mnenje deli tudi psiholog Perko, sicer učenec marsikdaj kontroverznega Janeza Ruglja: »Po celotni zahodni civilizaciji se bije vojna proti moškim,« pravi. »Označeni smo za posiljevalce, nasilneže in izkoriščevalce ter temu primerno preganjani in izrinjeni z ustreznih pozicij v družini in družbi. Uveljavlja se prepričanje, da smo krivi za vse zlo in da nas ženske pravzaprav sploh ne potrebujejo. Po drugi strani pa mi klientke množično tožijo, da ni več pravih moških, na katere bi se lahko zanesle. Moški ne osvajajo, se ne borijo, ne ščitijo – nimajo testosteronske moči!«
Gašperlin je previdnejši v svojih ocenah vzrokov za krizo moških. Del vzrokov vsekakor prepoznava v dejstvu, da se dobršen del moških ni sposoben prilagoditi realnosti ženske enakopravnosti: »Prej so svoje položaje držali z nasiljem in ekonomsko prevlado, v zadnjih letih pa so emancipirane ženske v veliki meri uspele povečati svoj zaslužek, obenem pa je vsaj vidni del nasilja nad njimi k sreči vse bolj učinkovito prepoznan in preganjan. In zdaj vsaj del moških ne ve, kako bi obdržali svoje položaje – in še huje, ne vedo niti, kam v resnici spadajo.« Vse bi bilo lažje, če bi imeli očetovske vzore, ki bi jim pokazali zgled sočutnega, prisotnega in odločnega starševstva ter partnerstva – toda po Gašperlinovem mnenju moški iz generacij od druge svetovne volje naprej teh zgledov niso imeli. »Očetje so bili odsotni, sprva zaradi vojne, v naslednji generaciji zaradi posvečenosti delu, sedaj pa, ker se zmedeni sami umikajo iz družine.«
So jih odrinile ali so zbežali sami? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
