Ko so oboroženci palestinske paravojske/islamistične organizacije Hamas pred dobrim tednom vdrli na prizorišče rejverske zabave na zahodu Izraela in začeli streljati nič hudega sluteče plesalce in plesalke, je izbruhnil pekel, ki nemara naznanja zadnjo, najbolj krvavo stopnjo stoletne vojne v sveti deželi Judov, Arabcev in kristjanov. Fanatiki so brez milosti pobili nedolžne ujetnike, zajete tako rekoč sredi brezskrbne zabave, in zmasakrirali civilno prebivalstvo kibuca Kfar Aza, izraelska vojska pa se je odzvala z napovedjo totalne vojne in napadom na palestinsko prestolnico Gaza, ki je s še nekaj mesteci in zaselki pravzaprav še edino, kar je ostalo od palestinske države, ki so jo pred 76 leti začrtali Združeni narodi. Trupla se kopičijo na kupih, Sveta dežela se utaplja v krvi, končni obračun je tukaj; Gaza je pred našimi očmi zravnana z zemljo, ki že tisočletja ne najde miru.
Zdi se, kakor da se je biblični Kanaan znova pogreznil v tiste surove čase nekje 3.400 let nazaj, ko se človeštvo še ni docela ločilo od zveri in so srborita nomadska semitska plemena, ki so se imela za od boga izbrano ljudstvo, Izrael, z gorjačo in mečem, z vrvjo in ognjem iztrgala deželo pisani možici skupin, ki so na tem prostoru pasle drobnico že od pamtiveka, vse od kamene dobe naprej. Svoje podvige so osvajalci ponosno zabeležili v zapisih, iz katerih sta pozneje zrasli hebrejska biblija Tanakh in Stara zaveza krščanskega Svetega pisma. Posebej nazoren je opis pokola v mestu Haj, kjer naj bi Izraelci v enem samem dnevu poklali vseh 12.000 prebivalcev, samo mesto pa spremenili »v grobljo, pustinjo, ki je do današnjega dne«. Več kot tri tisoč let zatem njihovi potomci s puško in nožem, s tanki in droni spet ustvarjajo »grobljo, pustinjo«, kjer so nekdaj stali domovi.
Rekli so, da prihajajo v miru
Čeprav je mržnja med njimi prastara, je treba izvor sodobnega konflikta med Izraelci in Palestinci iskati v koncu 19. stoletja. Dotlej so Judje povečini živeli izven meja dežele, ki naj bi jim jo po bibličnih očakih obljubil sam bog. Po svetu so se raztepli po letu 163 po Kristusu, ko je velesilni rimski imperij krvavo zatrl še poslednjega od uporov, s katerim so Judje skušali pridobiti nazaj svoje kraljestvo. Rimljani so premagancem prepovedali vstop v prestolnico Jeruzalem, njihovo najsvetejše mesto in srce izraelske nacionalne identitete. Judovska država je nehala obstajati in v naslednjih stoletjih se je dobršen del izraelskih rodov raztresel po svetu – tam pa je samozvano izvoljeno ljudstvo čakalo samo še več trpljenja. Preden so se vrnili, je preteklo več kot 1.800 let, v tem času pa je ozemlje nekdanjega izraelskega kraljestva spet poselila množica najrazličnejših ljudstev in plemen; najštevilnejši so bili starodavni kanaanski domorodci, ki so vmes sprejeli islamsko vero in arabske šege – današnji Palestinci.
Medtem je judovska diaspora v Evropi, osovražena od kristjanov in oklicana za dežurnega krivca za vsako večjo gospodarsko krizo ali naravno nesrečo, trpela stoletja preganjanja in pokolov, dokler ni dokončno prekipelo avstro-ogrskemu novinarju Theodorju Herzlu. Leta 1896 je izdal knjigo Judovska država, v kateri je dokazoval, da bodo Abrahamova pokolenja našla mir šele, ko se bodo vrnila ob bregove reke Jordan. S Herzlom se je rodilo sionistično gibanje in pod njegovim okriljem so začeli Judje z vsega sveta načrtno odkupovati ozemlja v Palestini ter se spet naseljevati v obljubljeni deželi – seveda ne da bi karkoli vprašali večinsko arabsko prebivalstvo. A medtem ko so pred tisočletji Hebrejci v Kanaan pridrli s krvavimi očmi in božjim imenom na penastih ustih, so se njihovi omikani potomci sprva kazali za precej bolj krotke. »Judovsko naseljevanje nima namena izrivati Arabcev iz skupnosti,« je prisegal eden od sionističnih voditeljev, David Ben Gurion, »nasprotno, rešilo jih bo iz ekonomske bede, dvignilo s socialnega dna in obvarovalo pred fizičnim in moralnim propadom.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
