Pred štirimi leti je po naročilu pravosodnega ministrstva raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo in docentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani doc. dr. Mojca Plesničar naredila študijo o vprašanju soglasja pri posilstvih – in šele potem se je ministrstvo lotilo spreminjanja Kazenskega zakonika, v katerem se je zdaj definicija posilstva spremenila. In ker ministrstvo še vedno reče hop, preden skoči, so letos naročili novo raziskavo, Kaznovalna politika pri spolni kriminaliteti (avtorji Mojca Plesničar, Lora Briški in Aleksej Jankovič). »Ker je naša študija iz leta 2019 nakazala, da imamo mogoče težave tudi na tem področju in da bi bilo smiselno pogledati, kako se sankcije izrekajo,« pravi Mojca Plesničar. Po analizi naše sodne prakse nova študija ugotavlja, »da je kaznovalna politika v primeru spolne kriminalitete blaga,« kot je blaga vsa slovenska kaznovalna politika na splošno. Kar je dobro, pravi.
Zmerni
Zagrožene kazni, to je ugotavljala že prejšnja študija, so dovolj visoke, vendar sodniki – pravzaprav sodnice, teh je bistveno več – dosojajo predvsem kazni na nižjem delu spektra. Zviševanje zapovedanega minimuma je dvorezen meč, pravi Mojca Plesničar: »Kaj pomeni zviševati minimum, vidimo zdaj pri 308. členu. Tam gre za spravljanje tujcev čez mejo in prejšnja vlada je kaznovalni nivo dvignila za toliko, da se ne da več izrekati pogojne obsodbe. In zdaj so s tem preobremenjena nekatera tožilstva, sodišča, kar naenkrat je v naših zaporih več kot tretjina tujcev, ki tam ostajajo bistveno dlje, kot smo bili vajeni. Taka na videz majhna sprememba povzroči, da se v zaporih ne da več normalno delati. Zato je treba biti pri spreminjanju kazenskega zakonika zelo, zelo previden.«
Drugačna slika
»Ugotavljali smo, da so kazni tudi v primerih spolnih kaznivih dejanj skoraj zmeraj na spodnjem robu tega kaznovalnega okvirja, pri nekaterih kaznivih dejanjih gredo tudi do polovice ali pa celo čez, pri večini pa ne. V Sloveniji se kazni tudi sicer gibljejo na spodnjih robovih kaznovalnih okvirjev, in to dojemamo kot dobro. V mednarodnih debatah je Slovenija predstavljena kot primer dobre prakse v smislu, da ni šla v hude kaznovalne ekscese. Nasprotna slika temu, kar imamo pri nas, so ZDA, kjer imajo ogromno zaprtih, zelo zelo dolge zaporne kazni, pa bistveno višjo stopnjo kriminalitete kot pri nas.
Strogo kaznovanje samo po sebi nima smisla. Ko smo v prejšnjih raziskavah analizirali uboje in umore kot najhujša kazniva dejanja – tam so kazni tudi pretežno okrog spodnje polovice – imamo v posameznih ekscesnih primerih tudi najhujše kazni. To sliko bi pričakovala tudi pri spolni kriminaliteti, ki jo tudi dojemamo kot napad na eno najbolj varovanih dobrin, vendar tu te slike ne vidimo. To me malo skrbi. Ko beremo primere, vidimo tudi zelo, zelo hude, ampak tudi v teh praviloma sodišča ne posegajo po strožjih kaznih.«
Enake okoliščine, različne interpretacije
Kar torej pomeni, da s spremembo Kazenskega zakonika ne bi dosegli prav ničesar. »S spremembo Kazenskega zakonika po moji oceni prav veliko ne moremo narediti, ker praksa običajno najde način, kako nadaljevati s tem, česar je vajena. Ne moremo minimuma zviševati ad absurdum. Bistveno primernejši način je to, da se lotimo strokovnih usposabljanj in pogovorov, ali je to primerno ali ne.«
Ena ključnih težav je, da ni enotnega mnenja, kakšno naj bi sankcioniranje sploh bilo, pa tudi podatki o tem, kako se pri nas kaznuje, so pomanjkljivi. »Statistični urad ima zelo osnovne podatke, toliko in toliko takih kazni je bilo izrečenih – ampak nič ne vemo, v kakšnih primerih.« Različna sodišča sodijo različno in povsem neusklajeno: »To se je zelo izkazalo tudi v naši raziskavi. Isto okoliščino dve sodišči popolnoma drugače interpretirata; enkrat je delovala kot olajševalna, drugič kot obteževalna. Ko je recimo obsojenec starš otroka, sodišče to ponavadi jemlje kot olajševalno okoliščino pri kaznovanju, ker je dolžan skrbeti za svojega otroka, in če ga pošljemo za dolgo obdobje v zapor, ne bo mogel opravljati starševske naloge. Druga sodišča pa bolj zanima, ali to svojo nalogo v resnici opravlja. Našli smo celo sodišče, ki je pridobilo mnenje centra za socialno delo, kar se mi zdi najbolj dosledna od vseh rešitev. Imamo pa seveda primere, v katerih bo okoliščina, da je nekdo starš otroka, lahko celo obteževalna. Če je starš zlorabil lastnega otroka, to gotovo ne more biti olajševalna okoliščina.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
