Ko je voditeljica Carmen L. Oven čisto na začetku rekla: »Hospic je ves čas tu, ni treba, da nam nekdo umre, ni treba, da smo smrtno bolni, ni treba, da žalujemo, in ni treba, da umiramo, da pokličete in najdete odprto dlan, oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo,« sem si oddahnila, se udobno namestila na neudobnem stolu in si rekla, tole bo pa fino. In je bilo.
Kombinacija sogovornikov je bila … no, najmanj nenavadna. Zelo eklektična, nametana z vseh strani življenja, se je zdelo. Predstavljajte si, radijski voditelj in komik Denis Avdić, publicistka dr. Manca Košir, klinični psiholog dr. Aleksander Zadel in vodja Hospicovega programa Prostovoljstvo Andreja Cilenšek sedijo za isto mizo in si podajajo mikrofon. Le kaj imajo oni skupnega? Več, kot se zdi, se je pokazalo.
Tema tokratnega Hospickafeja je bila »nisi sam«, prvo vprašanje pa, kdaj ste se nazadnje počutili zares sami. Čustveno divja ježa je bila to, odgovori so bili prav tako mešani kot posadka oh-tako-različnih, ki je odgovarjala: duhoviti, pretresljivi, navdihujoči in včasih do krvi osebni. So bile težke teme o težkih trenutkih, ampak tole je hecna stvar, po skoraj dveh urah smo prišli ven nasmejani in nekam … lažji. Olajšani. V življenju nisi sam. Če znaš prositi za pomoč.
Tole je nekaj čisto malih delčkov tega pogovora.
Kdaj ste bili nazadnje čisto sami: Denis Avdić
»Težko vprašanje. Kdaj si bil zares sam? Pri meni je šlo za obdobje 2015, 2016, 2017. To je bilo obdobje, ko sem imel največ dela in sem se počutil najbolj sam. To je bilo obdobje, ko vstaneš zjutraj ob štirih, greš na radio, delaš na radiu, končaš na radiu, greš na POP TV, delaš na POP TV, končaš na POP TV, se usedeš v avto, pelješ v neki kraj v Sloveniji, imaš predstavo, končaš predstavo, prideš domov, je pol enih, greš pod tuš, ne vidiš nikogar, ne otrok, nikogar, vsi spijo. Ob enih greš spat, tri ure spiš, vstaneš in se ti dan ponovi in spet nikogar ne vidiš, samo malo se slišiš po telefonu. Pride vikend, od jutra do večera – oddaja je v nedeljo zvečer ob osmih, ampak jaz sem bil tam tudi v soboto zjutraj od osmih pa do večera, do desetih, v nedeljo tudi, tako da mi je otroka, enega sem imel takrat, pripeljala pogledat v službo, sem ga malo pozdravil in sta šla. Takrat sem se res počutil samega, imel sem občutek, kot da delam, ne pa živim. In potem sem doživel izgorelost, leta 2017 sem dal odpoved, ne bom več sploh delal. … Potem sem si našel nekoga, ker sem potreboval strokovno pomoč, in moram reči, da mi je ta psihoterapija zelo pomagala.
Seveda nisem sam prišel do tega, saj sem vendar moški, pa še Bosanec povrhu, pa policaj in tako naprej. Da bom jaz šel h gospodu doktorju za glavo, ni šans, glava je super, jaz zmorem sam … Žena je rekla, da moram iti. In sem jo poslušal, saj ni bilo druge. Recimo takole, na prvo seanso sva šla skupaj, pa sem videl, da ne boli, in sem rekel, na drugo grem pa sam, sem že velik. Tako je bilo to.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
