In se čudimo, kako slabo poznamo nekatere predele svoje domovine. Prejšnji teden smo bili na Hrvaškem in na poti domov smo se ustavili v Kumrovcu. Čeprav so med nami tudi nekdanji glavni uredniki in novinarji notranjepolitičnih rubrik, tako rekoč komunajzerska medijska zalega, smo z začudenjem ugotovili, da nas je večina tam prvič. Mimogrede, partijska šola, kje so se med drugimi uspešno izobraževali vidni desničarski kadri, je zaklenjena in propada. Ampak ne bom o tem.
Prejšnji teden je bil posvečen starejšim in naš avtobus je prispodoba radoživega odhajanja. Skoraj dvajset let se že prevažamo naokoli, obujamo spomine, opazujemo drug drugega, kako smo, pomagamo tistim, ki jih noge več ne ubogajo, in pazimo na one, ki jih zapušča spomin. In sprejemamo nove, sveže upokojene potnike. Tu in tam kateri izgine, eni ne morejo več od doma, drugi se preselijo v večnost. Pospremimo jih z izbruhi skupnih spominov, a ne žalujemo, zakaj le, saj vemo, da so se trudili živeti do konca.
In v tem je ves smisel – živeti. Ne životariti. Seveda pa je to pojem, ki ga razumemo zelo različno. Kadar me prime, da bi stokala in jamrala, pokličem svoje tri tete, 95, 94 in 93 let. Imam še dve, ampak sta še mladi, šele čez osemdeset jih imata. Najstarejša ima sicer srčni spodbujevalnik in tudi noge je ne nesejo več dobro (s tem imajo probleme vse tri), ima pa jasno glavo in kritičen pogled na svet, živi s sinovo družino in čez teden kuha zanjo. Srednja je zadovoljna v domu, lepo skrbijo za nas, pravi, nobenih sledi demence ni opaziti, ves telefonski pogovor je en sam smeh. Čez en teden pridem, obljubim, takrat bom obiskala tudi tretjo teto, ki živi sama in že dolgo ne more po stopnicah iz četrtega nadstropja. Ima pomoč na domu, kosilo ji prinesejo, kaj mi pa manjka, se smeje. Zmotila sem jo pri jutranjem reševanju križank, ko to opravi, bo spletla copatke za pravnuka. Spomin ji že precej nagaja, ampak čas, ki sva ga preživeli skupaj, dobro pomni. Ko pomislim, da bi si pustila sive lase, se zmeraj spomnim na svoje tri tete – vse se še zmeraj barvajo pri frizerju. Ko se enkrat več ne bodo, bo pa z njimi zares hudo.
Ko sem kot novinarska začetnica šla na neko petdesetletnico mature, je bila polovica mrtvih, nekaj jih je bilo na vozičku in berglah, le redki so bili na svojih nogah. Ko sem nedavno proslavljala enak jubilej svoje mature, je bilo nekaj sošolcev sicer res že v večnosti, večina pa mladostna, da bi jim mirno pripisal deset, tudi dvajset let manj. Živimo dolgo, ne rečem, da smo zdravi, ampak recimo temu – obvladljivo bolni. Penzije sicer niso visoke, ampak s tem znamo živeti, kaj pa hočemo, je pa vprašanje, ali si znamo osmisliti življenje na avtobusu, ki pelje proti večnosti. Eni ga znajo. Občudujem upokojena soseda, ki že leta obiskujeta plesni tečaj in vikende preplešeta. Pa vse tiste, ki jim je v penziji začela utripati umetniška žilica in ustvarjajo kot nori; tretja univerza je polna takšnih talentov. Da ne govorim o tistih, ki so si omislili vrt, čeprav nimajo pojma o tem, in pač raziskujejo, pa o športnikih, pohodnikih, klapah, ki se redno srečujejo, pevskih zborih ter dramskih skupinah. Tudi dobrodelnost je večinoma na ramenih starejših.
Seveda smo jezni zaradi pleteničenja okrog dolgotrajne oskrbe in besni, ker so nekateri naredili iz pomoči pri samomoru nekaj takšnega kot uzakonjen genocid. Avtobus za večnost pač pelje proti končni postaji in ni nam vseeno, kako bo, preden nam bo dovoljeno izstopiti. In vendar, lepota jeseni življenja je odvisna predvsem od nas, od mlajših pa pričakujemo, da nam pomagajo, kolikor je treba, ali da nas vsaj ne ovirajo.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
