Se vam zdi nedavni nasilni dogodek v DSO Trebnje, ki ga je dijakinja predvajala celo na omrežju TikTok, osamljen?
Nasilje je prisotno vsak dan vsepovsod, doma in v institucijah. Pa ne samo nad in med starejšimi, ampak v vseh okoljih, od domačega, vrtca, šole, službe, bolnišnice do doma starejših. Res pa je, da se ti primeri na način kot v DSO Trebnje ne pojavijo pogosto na družbenih omrežjih, občasno pa vendar se. Spomnimo se pretepa mladostnikov v Celju in drugih dogodkov, ki jih prehitro pozabimo.
Objava nasilja v DSO Trebnje pa je pokazala še na nekaj, mar ne?
Res je. Trpinčena gospa je bila neprimerno oblečena (v plenicah, brez spodnjega dela oblačila) in brez zobne proteze. Nihče si ne želi, da bi se tak pojavljal v javnosti.
Če govorimo samo o nasilju v domovih starejših, je pomembno, kakšen odnos ima do tega vodstvo in kako ravna, kadar nasilje zazna.
Zazna ga lahko le, če dejansko živi in dela z zaposlenimi in stanovalci in so ti zanj glavna skrb. Vodstvo, ki se zaveda, da je dom starejših dom za vse stanovalce, ker drugega nimajo, se trudi, da je ustanova, ki jo vodi, res DOM. Vodstvo, ki se zaveda, da so zaposleni izjemno dragoceni, jim mora zagotavljati dobre delovne razmere, se z njimi pogovarjati, jim pomagati tudi v njihovih življenjskih stiskah ter vzpostaviti odnos zaupanja in sodelovanja v dobro stanovalcev.
Zato že leta poudarjate, kako pomembno je, kdo skrbi za starejše.
Da. Delo z ljudmi v sociali in v zdravstvu je čedalje manj cenjeno. To pa se kaže v izjemno slabem vrednotenju in slabih delovnih razmerah, kar vse vpliva na odločanje za izobraževanje za vse vrste poklicev na tem področju. Izvirni greh pa je v odnosu celotne družbe do starejših. Zdi se, da razsaja kar neke vrste epidemija staromrzništva, starizma, ki je v porastu ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. To pa je povezano z naraščajočim neoliberalizmom v svetu in tudi pri nas. I n posledično s spremembami vrednot, osebnih, družinskih, družbenih.
Hitrost in velikost demografskih sprememb napovedujeta, da bo treba na novo oblikovati tako imenovano medgeneracijsko pogodbo.
Potreben je temeljit premislek različnih strok, kaj bi morala ta zajemati na vseh področjih družbenega delovanja, od izobraževanja, zdravstva, sociale, mobilnosti in dostopa do storitev do trajnostnega razvoja in prostorskega načrtovanja. Naj vas opozorim, da bo v kratkem na voljo prevod knjige Neoliberaliacija starosti avtorja Johna Macnicola, ki razkriva brutalno krepitev hegemonije neoliberalizma, ki ogroža starost kot z državo blaginje zavarovano obdobje človekovega življenja. Knjigo bi morali prebrati vsi, ki zagovarjajo nujne spremembe na področju pokojnin na podlagi neoliberalne predpostavke, da je starost preveč zaščiteno življenjsko obdobje in da je treba pravice, ki jih zagotavlja socialna država, skrčiti ter skrb za starejše prepustiti predvsem družini – torej ženskemu neformalnemu skrbstvenemu delu.
In kaj bi morali konkretno že včeraj narediti pri nas?
Spremeniti kadrovske standarde in normative, tako na področju zdravstvene nege kot socialne oskrbe, ter jih prilagoditi potrebam uporabnikov in NE finančni vzdržnosti države/proračuna. To so deficitarni poklici, nujno je takoj spremeniti plačilo in vse možne druge bonitete za tako zahtevno in potrebno delo, da se bodo mladi odločali za izobraževanje in delo na tem področju ter ne bomo več priča odhajanju zgaranih in obupanih zaposlenih v druge, manj zahtevne in bolje plačane poklice, kot so npr. prodajalci v trgovskih centrih, ki rastejo kot gobe po dežju. Velike rezerve imamo v prekvalifikacijah, v migracijah idr.
Kot je znano, je v slovenskih domovih starejših praznih od 700 do tisoč postelj, vendar domovi ne morejo sprejeti novih stanovalcev, ker nimajo dovolj kadra za njihovo oskrbo.
Čakalne vrste za sprejem v dom so pa čedalje daljše, za nekatere namestitve – recimo v enoposteljnih sobah ali oddelkih za osebe z demenco – se merijo v letih.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
