Ob še ne tako davnem navalu slovaškega kamionarja na nič hudega sluteče ljudi, ki so v avtih nemočno stali na ljubljanski obvoznici, smo dobili ne le en, temveč kar tri – toliko smrtnih žrtev je povzročil – neizpodbitne dokaze, da tovornjaki ne sodijo na naše avtoceste. Slednje so se v zadnjih letih spremenile v pravcato divjino, podobno afriški savani, kjer se male živali ob množičnih selitvah za vodo na vsakem koraku krčevito borijo, da jih ne potaca, zmelje, zmečka, zadavi ali požre katera od velikih zveri – točno tako je danes največkrat videti avtocestna pot iz katerega koli konca države proti Ljubljani. Če nima ravno tesle ali katerega tistih v terenca zamaskiranih tankov, mora biti povprečen voznik ves čas na preži, in kot kaže primer omenjenega trčenja na južni ljubljanski obvoznici, tudi to ni dovolj, da bi se izognili nesreči, tesnoba in manično grizenje volana ob vratolomnih podvigih posameznih norcev pa sta že zdavnaj vzeta v zakup.
Ne boj, mesarsko klanje
Na prvi pogled se zdi, da gre za pretiravanje; ne nazadnje je državna statistika lani zabeležila izreden upad števila smrtnih žrtev na naših cestah, umrlo je 85 ljudi, kar je drugo najnižje število mrtvih v zgodovini štetja. A en statistični podatek je kot status na Facebooku – pove samo tisto, kar mu paše. Onkraj suhoparnih cifer je splošno znana resnica, da je na slovenskih cestah vse bolj divje, manj mrtvih pa ni posledica čudežne spreobrnitve pobezljanega vozništva v miroljubni evangelij avtocestnega bontona, še manj je za znižanje zlokobne statistike zaslužna kakšna od kilavih državnih kampanj ozaveščanja z objokanimi otroki in patetičnimi slogani, od katerih imajo resnično korist samo marketinške agencije. Upad smrtnih žrtev na cesti lahko v največji meri pripišemo tehnologiji, ki z varnostnimi pasovi, airbagi in senzorji vse bolje ščiti udeležence v prometu, poleg tega jih vse več vozi že omenjene tesle in za urbano vojskovanje prilagojene težke terence prav z namenom, da lahko pri vožnji tvegajo več, ne da bi se jim kaj zgodilo. Da je res tako, kaže še celoten statistični kontekst – skupno število prometnih nesreč se je lani v Sloveniji krepko povečalo, prav tako je bilo dosti več težkih poškodb. Drugače povedano, narod se z vse večjo krvoločnostjo zaletava med seboj, samo posledice so po zaslugi iznajdljivosti dizajnerjev v avtomobilski industriji malo manj tragične.
Cestna prazgodovina
Ob tem je treba poudariti, da odgovornost še zdaleč ni zgolj na voznikih, temveč tudi na tistih, ki so nam na pleča naložili famozni slovenski avtocestni križ – politikantih in gradbenih baronih, ki so vse to zasnovali v nekih drugih časih, ko je vsaka družina premogla le po eno stoosemindvajsetko, pristojni odločevalci pa so se odločili, da bo dvopasovnica zadoščala za vse večne čase. No, odtlej je dnevno število vozil na določenih delih omrežja zraslo z okoli 50.000 na 80.000, torej 30.000 več, na najbolj priljubljenih delih pa se je število pločevine celo podvojilo. Vse te silne črede se pehajo, drvijo in gnetejo na sodobne evropske države nevrednih avtocestah z brez števila ozkih grl, kjer brez pravega vzroka nastajajo fantomski zastoji. Šele sedaj so se na Darsu zbudili, pogledali okoli sebe in videli, da ni dobro, ter začeli s postopki za gradnjo dodatnega pasu na ljubljanskem ringu, ki bo v praksi bržkone končan šele tedaj, ko se bo človeštvo naokoli premikalo v teleportih.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
