Življenje uživa na polno, a je hkrati strašno ustvarjalen in podjeten. To se je izkazalo tudi med pogovorom v njegovih prostorih, kjer najdete kuhinjo s širokim izborom čajev, pa mizo s straniščnim papirjem z njegovo podobo, ki ga je pošiljal domačim glasbenikom kot napoved spektakla Slovenska muska – ta bo v Stožicah 27. januarja – ter številnimi kotički z bolj in manj udobno sedežno, kjer dela mnogo njegovih prijateljev, pomočnikov, kolegov. Lado se ukvarja z zelo različnimi stvarmi. Nekatere, kot je recimo platforma za spletne predstave, ki jo je najprej preizkusil sam med korono, zdaj pa jo ponuja gledališčem po vsem svetu, niso tako zanimive za širšo javnost, zato ostaja prepoznaven kot televizijski obraz. A Lado je kot Pandorina skrinjica …
Dobila sva se v vaši pisarni, ki je res nekaj posebnega – ogromna industrijska hala z umetniškim pridihom. Ko bi le vsi šefi razumeli, da ni vseeno, kam dajo podrejene. Prostori verjetno niso veliki samo zaradi vaše klavstrofobije?
Sprva sem imel sredi hale, v kateri so nekdaj proizvajali jušne kocke, mizo, okoli nje sem se vozil s kolesom, imel telefonske sestanke ali vadil. A mi je kmalu postalo dolgčas. Veseli me, da imam okoli sebe dovolj zanimivih, ustvarjalnih in pridnih, ki so zapolnili praznino … v tejle hali in v mojem življenju v njej. Tu se izmenjujejo ideje, ponoči se ustvarja in vadi, ustvarjajo tako oblikovalci kot glasbeniki, igralci in producenti, organizatorji ter tehniki.
Ali mladim kar sami ponujate, da pridejo k vam?
Da ne bo pomote: nisem noben mecen ali podpornik, vsi v tem prostoru so ali moji sodelavci ali pa moja inspiracija. In vsi so boljši od mene v svoji stroki!
Vam ustreza družba mladih sodelavcev?
Ej, jaz sem enciklopedija napak, na katere rade volje opozorim mlajše od sebe.
Torej niste med tistimi, ki vihajo nos nad današnjo mladino?
Nikakor ne, sem goba, ki z navdušenjem vpija ideje, ki jih imajo. In imajo jih veliko. Vprašanje pa je, ali jih jaz, goban, štekam. Se pa trudim!
Lani ste se za pol leta odklopili od družbenih medijev, telefona. Kaj ste v tem času spoznali?
Da nimam nobene odtegnitvene krize, če pojma nimam, kje »Marjanagornjaradgona82« preživlja dopust in kaj je jedla za zajtrk. Samo nenadna zavist me lahko preplavi, če ima lepše poširana jajca od mojih!
Kaj res obvladate poširana jajca? Veliko kuhate?
»Obvladam« je močna beseda. »Veliko« je relativen pojem.
Ste si ob lanskem odklopu s spleta omejili dostop do novic?
Poskušam, še vedno, informacijsko dieto. Izogibam se preverjanju novic na telefonu vsakih deset minut. Ker ni nikoli kaj ZARES novega. In moje življenje popolnoma nič ne trpi, če ne vem, kaj je izjavil Trump ali Biden … Tisto pomembno pride do mene posredno in skoraj takoj. Spoznal nisem ničesar drugega, kot da mi popolnoma nič ne fali poznavanje čisto vsakega dogodka, kaj šele, kako zares me bôli … briga za to, kaj počno neznanci na internetu.
Opažam, da ne odgovarjate na sporočila takoj, očitno nimate telefona ob sebi.
No, no, nisem se ravno odklopil. Saj ne živim v jami! Telefon vedno pogosteje odlagam in sem neodziven. Občutek imam, da na mail in v sporočila sploh ne dajemo več vprašanj, ker bi potrebovali neki odgovor, ampak so samo še odlagališča možganskih prdcev … Kar je, najbrž, čisto okej, ampak ne vem, ali lahko sfuram deset skupin, ki si nametavajo fore. Tako kot ne morem biti z desetimi skupinami obenem na kofetu. A tega si ne štejem za poseben dosežek. A ni že vsakdo pri zdravi pameti pogruntal, da preprosto ne more biti zdravo, če pustiš telefonu, da te nonstop buzerira? Da pač ni okej viset gor ves čas? Tako nekako, kot je jasno, da otrok ne sme biti zaprt v avtu in da so čiki škodljivi?
Zagotovo so teh sprememb veseli doma, saj se lahko posvetite družini brez motenj.
Ja, ampak sem potem jaz motnja v družini. Ker sem jim vedno za petami!
Je pa danes otroštvo kljub vsemu drugačno, kajne? Danes se otroci ne igrajo sami med bloki, kot smo se mi nekoč.
V naši soseski so zvoki na dvoriščih podobni tistim v mojem otroštvu. Vpitje, smeh, jok otrok, tako kot nekdaj, je pa res, da je nekoliko več vreščanja paničnih ali besnih staršev.
Ste tudi vi kdaj paničen ali besen starš?
Eden od onih paničnih ali besnih vokalov je, priznam, pogosto tudi moj.
Si kdaj želite spet v otroštvo, se vam zdi, da leta prehitro tečejo?
Nikoli ne bi bil več star 20 let! Ali 30 ali 15. Faaak, koliko neumnih travm ali idiotskega početja. Fino je bilo, hvala lepa, zdaj pa je mega!
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
