Slikarnica deluje v okviru Družinskega centra Kairos v Ljubljani. Je prostor brez okna, da med spontanim slikanjem ni zunanjih vtisov, na sredini je paleta z barvami, na steni, poslikani z različnimi barvanimi črtami, pa pritrjen prazen list papirja, kjer vsakdo ustvarja po lastnem navdihu, brez ocenjevanja, primerjanja, sodb, strahu, ali bo nekomu všeč njegovo delo ali ne. »Nikoli nihče ne komentira, analizira, kar se naslika, in slike ostanejo na varnem pri meni,« pravi Jolanda Kraner, specialistka zakonske in družinske terapije. Posebej poudari, da to ni umetniško ustvarjanje, temveč spontano slikanje, pri katerem niso pomembne tehnike, temveč naše izkustvo, in nikoli ni razstave. Pa smo sploh še sposobni spontanega slikanja, ustvarjanja, mišljenja? Verjetno se najprej ustrašimo in pomislimo, ah, kaj pa naj naslikam. To je pogosto prvi odziv in čisto pričakovan.
Ne vrednotimo otroških risbic
Velika napaka je, pravi sogovornica, ko starši posežejo v spontano otroško risanje z nedolžnim občudovanjem, kako je nekaj lepo narisano. »Kako je lep sonček! Od tega trenutka bo otrok preverjal pri starših, ali je nekaj lepo, ali so starši zadovoljni z risbico. Začela se bo kontrola.« Otroci nato začnejo izpolnjevati starševska pričakovanja in niso več sami ter spontani v risanju. Jolanda Kraner je v svoji knjigi Organski spomin opisala, kako pomembno je spontano slikanje, kako se pri otrocih in odraslih izraža organski spomin ter kako vsi, prav vsi ljudje, od plemen do tistih, ki živijo v mestih, na kmetijah ali v hribih, na začetku rišemo enako. Knjigo je ponudila tudi vrtcem, a ugotavlja, da zanjo še ni pravi čas. »Živimo v času, ko napake niso dovoljene, ko imajo otroci dejavnosti, ne pa spontane igre, s katero bi razvijali individualnost,« pravi in dodaja, kako je žalostno videti otroke, ki se prilagodijo življenju v zahodni škatli, kjer si vsi postajamo podobni. »Če je otrok namesto pri spontani igri pred računalnikom ali telefonom, pomeni to dobesedno umor njegovih hotenj, želj, individualnosti …« Prav tako se ne strinja s tem, da se likovna vzgoja v šoli ocenjuje. »To otroka oddaljuje od ustvarjalnosti, izražanja samega sebe. Stern vedno poudari, da otroci niso vaze, ki jih je treba napolniti, niti ogenj, ki ga je treba prižgati. Oni so plamen, ki ne sme ugasniti.« Spontano slikanje pa je nekaj, kar pomeni protiutež vkalupljanju, strahu, nesprejemanju in ocenjevanju.
Vsi začnemo risati enako
Arno Stern, izumitelj slikarnice, ki spodbuja spontano slikanje, je ustvaril varen prostor, kjer ni pritiskov, pričakovanja in ocenjevanja, vedno skupaj spontano slika več ljudi različnih starosti, spremlja pa jih pomočnik pri slikanju, v našem primeru je to Jolanda. In kaj dela slikarnico tako edinstveno? Stern pravi, da umetnost pripada umetnikom, formulacija pa vsemu človeštvu. Gre za naš najgloblji, organski spomin, ki se začne že v maminem trebuhu. Malček se najprej spontano poigrava s sledmi, riše čačke, pike, črte, ki jih nato spontano dopolnjuje. Stern sam sebe opisuje kot najditelja formulacije, saj je ni raziskoval, ampak jo je našel pri delu z najmlajšimi. Ker se je hotel prepričati, da je res našel izraz sledi organskega spomina, po katerem vse človeštvo ustvarja enako, se je odpravil k plemenom v Gvatemalo, Peru, na Novo Gvinejo, v Etiopijo, Afganistan, ki še niso držala pisala v roki. In res, otrok je začel najprej s sledmi, to je s pikami in črtami, spontano, ter jih ponavljal. Nekega dne pa je sled izpeljal do konca in nastala je podoba kroga. Krog je osnova za veliko podob, ki sledijo v razvoju (teh podob je sedemdeset). Po naravnem ritmu se otrok v formulaciji že sreča s črkami. Sogovornica poudarja, da je vsakdo individuum in da ima svoj ritem tudi pri usvajanju črk.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
