Pred 23 leti ju je združila prav njuna izjemna naklonjenost do konj, saj je on takrat že vzrejal lipicance, ona pa je bila džokejka, jahačica na galopskih dirkah. Janez, ki je bil lani na državnem prvenstvu drugi na vožnji enovpreg, svojo družino – danes imata štiri otroke – do bližnjih krajev na Gorenjskem popelje tudi s kočijo, ki je z vpreženimi snežno belimi konji posebna zanimivost tudi za turiste.
»Rodil sem se v Globokem, vasici nedaleč od turističnih krajev na Gorenjskem, kjer smo na kmetiji nekdaj imeli govedo. Pred več kot tremi desetletji smo odprli še kmetijsko trgovino, in ker je bilo dela veliko, smo začeli zmanjševati čredo goveda. Leta 1994 smo kupili prvega slovenskega lipicanca, kobilo Barbano, ki je bila breja, ob nogi pa je že imela žrebe. Tako smo na kmetiji kmalu imeli tri lipicance, po tej kobili pa smo nato poimenovali tudi našo vzrejno hišo lipicancev. S kmetije sem v bližnje Lesce na hipodrom vozil žito in tam sem nato leta 2000 spoznal Nino, ki je bila takrat džokejka, jahačica na konjskih dirkah, in je tam imela svojega konja. Oba sva bila že takrat velika ljubitelja konj, dve leti pozneje pa sva se poročila in si ustvarila družino. Danes imava štiri otroke, fante, ki prav tako že pomagajo na kmetiji in pri delu s konji,« pripoveduje Janez Peternel. On je imel veliko izkušenj s kmetovanjem na domači kmetiji, žena pa znanje iz konjereje, kar sta nato nadgradila pri vzreji lipicancev. V veliko pomoč so jima bili tudi Janezovi starši, Ivanka in Franc, ki so že v pokoju, a še vedno veliko pomagajo tako na kmetiji kakor v njihovi kmetijski trgovini, na vrtu, pašnikih, pri otrocih. »Za vse to sva jim izredno hvaležna in sva vesela, da so zdravi. V naši družini smo povezane vse tri generacije. Oče mi še danes marsikaj koristnega svetuje.«
Lipicanci z razgledom na Triglav
Na Gorenjskem so po vzreji imenitnih, gracioznih lipicancev vse bolj znani. »Čeprav jih v glavnem povezujejo z Lipico in Krasom, je po vsej Sloveniji veliko lipicancev v zasebni reji. Zame je lipicanec dragocenost in zaklad. Vsakokrat ko ga vprežem, se zavedam dragocenosti teh izjemnih konjev, zato rad svoje znanje in izkušnje z njimi delim z drugimi. Želim si, da bi bilo v Sloveniji več lipicancev in tudi vpreg z njimi.«
Njuna pot vzreje vseeno ni bila preprosta. »Še več, bila je težka in zahtevna. Še danes se učimo in veselimo novega znanja. V čredi je danes okoli 30 konjev, vsi so lipicanci, torej sivci, ki se rodijo črni in z leti osivijo, takrat dobijo belo dlako. Pri nas skupina lipicancev skupaj v čredi živi v odprtem hlevu, kar pomeni, da imajo prost izpust. Tako so lahko na prostem v vseh letnih časih. Poleti so na pašnikih, pozimi pa na utrjenih površinah na prostem. Lipicanci so zelo inteligentni in učljivi. Z lahkoto se veliko naučijo, če zna trener delati z njimi. Zelo radi se navežejo na enega človeka, radi ugodijo lastniku, ne marajo pa kaznovanja ali da bi morali kaj početi na silo. Poleg tega je lipicanec vsestransko uporaben konj, lahko gremo z njim na šove, lahko ga naučimo likov, je za šport in predstave. Nimamo pa v naši vzrejni hiši jahalne šole.«
Vsak konj je poseben
Sobivanje z lipicanci je za njihovo družino postalo način življenja. »S konji se naš dan začne in konča. Poleg službe prosti čas usklajujemo tako, da smo lahko čim več časa z njimi. Dela pa je res veliko. Vsak dan morajo biti dvakrat ali trikrat nahranjeni, očistiti jim je treba vse površine. Prav tako vsak dan pregledamo vse konje, ali so zdravi, nepoškodovani, zadovoljni, siti. Vzgoja konja se začne prvi dan, ko so stari tri leta in pol, pa se odločimo, ali bodo za jahanje ali za vožnjo, potem jih z zunanjimi pomočniki dodatno pripravljamo na to. Delovne konje trenirava oba, pri čiščenju nam pomaga zaposleni, imamo pa še dva trenerja, ki nam pomagata pri šolanju konj in treningih. Vsakemu konju se prilagodimo.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
