Vsi so že bili razen mene
Pred kratkim sem brala o Britancu Jamieju McDonaldu, ki je sedem čudes sveta obiskal v manj kot enem tednu in s tem podrl svetovni rekord. Videl je Kitajski zid, Tadž Mahal, Petro, Kolosej, kip Kristusa Odrešenika, Machu Picchu in Chichen Itzo. Za to je moral leteti trinajstkrat, v celem tednu se je samo enkrat stuširal, jedel pa je skoraj izključno letalsko hrano. Namen je bil sicer dober: zbiral je denar za ljudi s prirojeno napako na hrbtenici, s katero se je rodil tudi sam. Hkrati pa je njegov podvig nekakšen ekstremen prikaz tega, kako danes potujemo. V najkrajšem času poskušamo videti, kolikor se da, skačemo od znamenitosti do znamenitosti in se ustavimo le toliko, da jih fotografiramo.
Lani je New York obiskalo okoli 56 milijonov turistov, letos jih pričakujejo približno pet milijonov več.
Potovanja so postala tako dostopna, vpogled v življenje drugih pa še bolj, da se zdi težko iti na drugi konec sveta ter si ga ogledati počasi in po svoje. Nasveti potovalnih blogerjev ustvarjajo nekakšen občutek obveze in nas silijo, da najbolje izkoristimo svoj čas, saj se na ta kraj najverjetneje ne bomo več vrnili. Vsi počnemo in vidimo enako, objavljamo skoraj identične slike, možnosti za unikatno in spontano izkušnjo pa je vedno manj.
Popotniške težavice
Potovanje v ZDA sem skrbno načrtovala, ker sva zanj imeli le dober teden. V beležko sem zapisala seznam znamenitosti, nato pa še urnik, ker tako daleč pač nisi vsak dan. Načrte so nama že na tržaškem letališču porušili francoski zračni kontrolorji, ki so spet stavkali. Zaradi tega je imel let v Frankfurt triurno zamudo, naslednje letalo pa je v New York seveda poletelo brez naju. Namesto v New Yorku sva prvo noč preživeli v hotelu v bližini Frankfurta; vsaj to je organizirala (in plačala) letalska družba.
Tako sva bili ob en dan New Yorka, v katerega sva prispeli šele naslednji večer. Vselili sva se v sobo v Kitajski četrti, bila je precej bolj klavrna od obljub na fotografijah, ki jih je hotel objavil na spletu. Namesto da bi se šli prerekat na recepcijo, sva se odpravili na sprehod v Brooklyn. Izkazalo se je, da je pogled na Brooklyn spredaj in Manhattan zadaj, ki se odpre ob sprehodu čez brooklynski most, dobro zdravilo za utrujene in vsega naveličane popotnike.
Brezplačni Washington
Naslednje jutro, ki bi moralo biti najino drugo v New Yorku, sva spet spakirali in se odpravili v Washington z vlakom – to je bilo pač v načrtu in vozovnice so bile že kupljene. Z nastanitvijo, že tretjo v treh dneh, sicer spet nisva imeli največje sreče; najina soba v hostlu je bila miniaturna, kopalnica pa v bistvu večja tuš kabina; ko si se stuširal, si zmočil tudi vse preostalo. Za nočne obiske stranišča bi potrebovali dežne škornje. Naju je pa zato Washington navdušil. Že po enem samem večeru v New Yorku je bilo jasno, da sta si mesti popolnoma različni. Washington je bolj zelen in miren, poln širokih ulic in cest, po katerih se sprehaja in vozi veliko manj ljudi kot med newyorškimi stolpnicami.
