Morda ste v kakšni seriji ali filmu opazili štiridesetletno plavolaso igralko Mamie Gummer, ampak stavimo, da niste vedeli, le kako bi mogli, da je to hči Meryl Streep – že pri dvajsetih mesecih je (pod psevdonimom) nastopila z mamo v filmu Ko boli srce (Heartburn, 1986). Mamie, uradno Mary Willa, letnik 1983, drugi otrok in najstarejša igralkina hči, ima priimek po svojem očetu, kiparju Donu Gummerju. »Otroci imajo noge po očetu, hvala bogu, po meni imajo pa smisel za humor in ljubezen do ugodnih nakupov,« se je nekoč pohvalila Meryl. Donove noge lahko ocenite na kakšni podelitvi nagrad – čeprav je kipar z lastno uspešno kariero, se ne rine pod žaromete, že leta pa zvesto spremlja ženo na rdeči preprogi.
Meryl Streep in Don Gummer: vedeti, kdaj moraš biti tiho
O svoji zasebnosti ne govorita javno, znano pa je, da je njuna zgodba zelo dramatična. Vredna svojega filma, tako rekoč: Meryl je pri devetindvajsetih pri gledališki predstavi spoznala enainštiridesetletnega igralca Johna Cazaleja in sta bila noro zaljubljena in srečna, a ne dolgo – ugotovili so mu neozdravljivega raka na pljučih. Skupaj sta posnela Lovca na jelene in režiser filma Michael Cimino se spominja, da se med snemanjem Meryl niti za hip ni odmaknila od Cazaleja. Ko se mu je stanje vedno bolj slabšalo in so se začeli računi za zdravljenje kopičiti, je Meryl vzela vsako vlogo, tudi če je ni mikala, da je lahko plačevala račune. Ko so občudovali njeno nesebičnost in brezpogojno ljubezen, je odgovarjala: »Vse bi naredila zanj. Bi bila to taka stvar, če bi tako govorila mama za svojega sina? … Vsa ta skrb, da bi 'izgubili sebe' – kakšen narcisizem. Dolžnost – nihče ne mara te besede. Toda dolžnost je lahko oklep, ki si ga nadeneš, da se boriš za svojo ljubezen.«
Ko je postalo jasno, da je konec neizbežen, je bliskovito vzpenjajoča se igralka rekla, stop, premor – in nehala delati, da je bila ob Johnu. Umrl je pet mesecev pozneje, marca 1978. »Nisem ga prebolela. Nočem ga preboleti,« je rekla. »Bolečina vedno ostaja nekje v ozadju tvojih misli in vpliva na vse, kar se zgodi potem. Mislim, da lahko to bolečino asimiliraš in greš naprej, ne da bi bil obseden z njo.«
In prav to je naredila, šla je naprej. Nekaj mesecev po Cazalejevi smrti so jo vrgli iz njunega skupnega stanovanja in morala se je preseliti. Na pomoč pri pospravljanju Johnovih stvari je poklicala svojega brata, ta pa je s seboj pripeljal prijatelja, mladega kiparja Dona Gummerja. Ločeni Don je igralki za nekaj časa posodil svoje stanovanje, saj je načrtoval daljše počitnice v tujini. Potem sta si z Meryl vneto dopisovala – vse dokler se zaradi prometne nesreče Don ni vrnil domov prej, kot je načrtoval … in šest mesecev po Cazalejevi smrti, septembra 1978, sta se z Meryl poročila.
To je malone povzročilo škandal – taka ljubezen, potem ga pa pozabi v le nekaj mesecih? Še celo njena mama se je zgražala. A Meryl je verjela v svoj zakon in 45 let pozneje je jasno, da je imela prav. Rodili so se jima štirje otroci: sin, ta je postal glasbenik, in tri hčerke, vse igralke. »Najin zakon, najini otroci in njihova dobrobit vplivajo na vse odločitve, ki jih sprejmeva,« pravi Meryl. Ona ima zdaj 74 let, njen mož 76 in še vedno sta skupaj. Skrivnost srečnega zakona je razkrila že pred več kot dvajsetimi leti, ko je v intervjuju rekla, da sta to »prijaznost in pripravljenost na kompromis – pa da vsake toliko držiš zaprta usta.«
Seveda so bili tudi spodrsljajčki – na primer takrat, ko je leta 1983 dobila svojega prvega oskarja in se je v govoru pozabili zahvaliti svojemu možu. Še dobro, da je bila tolikokrat nominirana in je lahko leta 2012 pri prejemu drugega oskarja napako popravila: »Najprej se bom zahvalila Donu, ker če se možu zahvališ na koncu, te preglasijo z glasbo, jaz pa hočem, da ve, da vse, kar v življenju najbolj cenim, si mi dal.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
