Mladinske delovne brigade sicer niso (bile) značilne zgolj za socialistične države, saj so jih poznali tudi na kapitalističnem zahodu, še posebej so se mladi izkazali pri obnovi po drugi svetovni vojni razrušene Nemčije. Vendarle pa sodobni zametki tovrstnega organiziranja sovpadajo z rojstvom prve socialistične države; v Sovjetski zvezi so se spomladi leta 1919 po dveh Leninovih govorih o slabem stanju infrastrukture in preteči kontrarevoluciji člani in simpatizerji komunistične partije spontano zbrali na moskovskem kolodvoru, da bi popravili lokomotive, ki bi morale Rdeči armadi dostaviti prepotrebne okrepitve ter material za boj z Belo armado generala Kolčakova. Dogodek je bil navdih za poznejša zbiranja prostovoljcev, ki so se glede na dan tiste prve akcije poimenovali sobotniki, Lenin pa je njihovo delo označil za »zmago nad navadami, ki jih je škodljivi kapitalizem zapustil delavcem in kmetom.«
Niti zrna za okupatorja
V bivši skupni državi, v kateri smo Slovenci preživeli večji del 20. stoletja, so se zametki delovnih brigad oblikovali med drugo svetovno vojno. Kot prvi primer mladinskega udarništva se je v jugoslovansko zgodovino zapisala znamenita žetev v dolini reke Sane v Bosni, ko je okoli 7.000 mladih spravilo letino s polj in iz sadovnjakov. Pod geslom »Niti zrna za okupatorja!« so na trenutke vihteli srpe dobesedno pred cevmi strojnic, ki so molele iz bližnjih ustaških bunkerjev, s svojim delom pa so zbrali za 270 vagonov žita ter še nekaj deset vagonov sadja in krompirja, kar je bilo neprecenljivo za oskrbo partizanskih enot.
Kakor številne druge evropske države je po veliki vojni tudi razdejana Jugoslavija vpregla v obnovo vse razpoložljive sile, vključno z »omladinci«. »Nagovarjam te, jugoslovanska mladina, z željo, da postaneš nosilec delovnega navdušenja, da postaneš zgled vztrajnosti in požrtvovalnosti pri obnovi domovine,« je v poslanici narodu na začetku leta 1946 mladim posebej naložil Josip Broz Tito – in mladi so ga poslušali. Stanje je bilo katastrofalno, država pa v razsulu, z uničenimi cestami, progami in mostovi ter številnimi mesti in vasmi v ruševinah, obenem pa se je znašla skorajda brez sodobne gradbene opreme, materiala in težke mehanizacije – lopata, kramp in kladivo so bili dostikrat edino orodje, ki je bilo na voljo. Z njimi so na 1. maj 1946 v traso bodoče železnice Brčko–Banovići zagrizli prostovoljci in prostovoljke prve uradne ORA – »omladinske radne akcije« – uradno ustanovljene mesec prej; več kot 60.000 mladih je prekopalo za 1,4 milijona kubičnih metrov zemlje in 140.000 kubikov kamenja, 92 kilometrov dolgo progo s tremi tuneli pa so zgradili 22 dni pred postavljenim rokom, v šestih mesecih. Za primerjavo, v Sloveniji 21. stoletja naj bi velika gradbena podjetja z najsodobnejšimi stroji za gradnjo 27 kilometrov drugega tira železnice od Kopra do Divače potrebovala več kot pet let.
Biti Alija Sirotanović
Uspeh prve ORA je spodbudil razmah tovrstnih akcij, prvi april pa je bil po vsej Jugoslaviji razglašen za državni praznik, dan mladinskih delovnih akcij. V naslednjih letih so mladinske delovne brigade – ob izdatni pomoči vojske in preostanka naenkrat vseprisotnega »delavskega razreda« – odigrale eno ključnih vlog pri obnovi in industrializaciji Jugoslavije. Študentje, kasneje pa tudi dijaki, so prostovoljno sodelovali pri gradnji ključne infrastrukture, okoli dva milijona brigadirk in brigadirjev je garalo na 16 železniških progah s skupno dolžino 560 kilometrov, pomagalo pri gradnji okoli 11 velikih tovarn in petih hidroelektrarn, med vsemi projekti pa častno mesto zaseda devet let trajajoča gradnja znamenite Avtoceste bratstva in enotnosti, ključne logistične žile v državi in simbola njenega napredka. Njena trasa se je vlekla čez celotno jugoslovansko ozemlje, gradilo pa jo je okoli 300.000 mladincev, vojakov in gradbincev. Velik simbolni pomen je imel tudi orjaški gradbeni projekt na ruševinah tedanje prestolnice, iz katerih je vzniknil Novi Beograd. 904 brigade z okoli 200.000 prostovoljkami in prostovoljci so v manj kot pol leta z lastnimi rokami v predmestju Beograda postavile tako rekoč celo mesto z novimi naselji stanovanjskih blokov, vladno palačo, slavnim hotelom Jugoslavija in študentskim kampusom.
Največ dela je bilo opravljenega v prvi, najintenzivnejši fazi, ki je trajala od konca druge svetovne vojne pa do zaključka prvega dela Avtoceste bratstva in enotnosti v letu 1951. Tedaj je celotno državo zajela delovna vročica, ljudje pa so bili tako prepričani o uspehu skupnega družbenega projekta in boljši prihodnosti, da so bili pripravljeni vanj vložiti nadčloveške napore. Simbol teh naporov je bil bosanski rudar Alija Sirotanović, ki je kot vodja ekipe devetih kopačev podrl svetovni rekord v kopanju premoga, ki so ga leta 1935 postavili ruski knapi pod Aleksejem Stahanovim; Sirotanović in tovariši so v osmih urah iz zemlje iztrgali 152 ton premoga, celih 50 ton več kot Rusi. Ko ga je Tito vprašal, kaj si želi za nagrado, naj bi Sirotanović odvrnil, da prosi zgolj za večjo lopato – tako je vsaj trdila jugoslovanska propaganda, ki je iz skromnega Bošnjaka naredila ideal udarnika.
Navdahnjeni z njegovim zgledom in obteženi z zgodovinskim dolgom, ki so ga morali čutiti do herojev in heroin narodnoosvobodilnega boja, so mladi udarniki na ORA nemalokrat garali kot obsedeni, na deloviščih pa so vsak dan potekala tekmovanja, kdo se bo bolj izkazal – »Nema odmora dok traje obnova,« se je tedaj reklo. Tisti, ki so posebej učinkovito presegali zastavljeno normo, so tudi uradno dobili status udarnika, in ta jim je prinašal znatno veljavo. Za fantastičnimi dosežki in romantičnimi predstavami pa se skriva druga, temnejša plat zgodbe o mladinskih delovnih brigadah. Ko je bilo po vojni treba Jugoslavijo dvigniti iz ruševin in je vsak par rok prišel še kako prav, je oblast marsikoga tudi kratko malo prisilila k sodelovanju; ena od udeleženk gradnje železnice Lupoglav–Štalije je hrvaškemu kulturologu Andrei Matoševiću opisala, kako so jo novembra 1950 prisilili, da je šla v delovno brigado: »Zvečer so zbrali vse ženske, kar nekaj nas je bilo, tudi starejše in poročene so bile vmes; vse, ki še niso delale, so preprosto naložili v avtobus in nas odpeljali na železnico ... Tedaj mi je bilo 15 let, na delovišču pa sem morala ostati tri mesece.« Tisti čas je na gradbiščih vladala železna disciplina, vstajalo se je zgodaj, skoraj sredi noči, delalo se je na vso moč in s primitivnim orodjem, počitek ni bil zaželen.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
