Vse katastrofe imajo tudi človeški obraz, simbolnega požrtvovalnega junaka, ki gre čez sebe, in obraz letošnjih poplav je nedvomno gasilec Sandi Zajc, tudi ime tedna na Valu 202, ki je pomagal reševati otroke iz mengeškega vrtca, medtem ko so poplavne vode zalivale njegov dom. Ampak mleko človeške prijaznosti se razliva v vse smeri – ganjeni nad njegovo zgodbo so ljudje odprli račun, na katerem se zbira pomoč zanj. In tole je najlepši del, za vsakega sandija, ki se znajde v časopisih, je na stotine – ne, prečrtajte tole – NA TISOČE brezimnih sandijev, ki neslavljeni in neopevani nesebično počnejo velike male stvari. Poznam eno tako zgodbo.
Sandi iz Sneberij
Sneberje so naselje na severovzhodu Ljubljane, ki ga je zalival pobegel rokav Save, sandi iz te zgodbe pa ni plečat gasilec, temveč upokojenka, ki je bila sicer na suhem, čeprav je v skrbeh prebedela noč, in je šla pomagat kolegici, ki ji je dom zalila voda. Nenadoma je pridrvel neki histeričen oče in vpil na pomoč. »In ker nihče ni pokazal kakšnega zanimanja, sem šla pač jaz z njim,« pojasni. Vodil jo je do poplavljene hiše, v kateri sta bila dva otroka. Mlajšega, kakšnih šest let je moral imeti, ugiba, je vzela v naročje – kar težko breme za žensko, ki ima težave s hrbtenico – njegov starejši bratec je brodil za njima, njun oče, še vedno temeljito histeričen, pa jim ni bil v nikakršno pomoč. »Kot klop se me je oklepal,« pravi o svojem prestrašenem tovoru. A ne, da ne bova padla, je spraševalo vznemirjeno dete. Ne bova, mu je zagotavljala s svojim globokim toplim glasom, čeprav ji je tok spodnašal noge. In res nista.
Dalajlama, ne vem, kateri po vrsti, je nekoč rekel, »moja vera je zelo preprosta, moja vera je prijaznost«. Po izkušnjah zadnjih dni lahko tudi mi vsi – slovenski katoliki, protestanti, pravoslavci, muslimani, brezverci, budisti …– mirno zatrdimo, naša vera je prijaznost. Dokazano.
Deček z modrim dežnikom
Ob teh poplavah nas je, verjamem, večina vsaj dvakrat jokala, enkrat takrat, ko smo gledali ljudi, ki so ostali brez vsega, potem pa še enkrat od ganjenosti, ko smo spremljali neštevilne izkaze empatije in dobrosrčnosti. Ni šlo le za velika junaška dejanja, za reševanje življenj, kot je bilo na primer tisto, ko sta dva plezalca z vrvjo rešila žensko iz avtomobila, ki ga je odnašala deroča voda – prijaznost se je kazala v obilici majhnih dejanj, ki pa so tisti hip pomenila ogromno. Ljudje so ponujali, kar so lahko: oblačila in obutev, odeje, prenočišče, stroje in orodje, sušilnike prostorov, pa najraznovrstnejše usluge, od varovanja otrok do pranja blatnih cunj. Neki frizerski salon je poplavljencem ponujal brezplačno umivanje glave. Nekdo je ponudil rabljen, nedavno registriran avto. Neko podjetje je ponujalo očala, drugo vzmetnice, neka novomeška pekarna kruh. Pa seveda so tudi posamezniki ponujali hrano in vodo. Tri gajstne gospe so si oprtale težke nahrbtnike z živili in vodo ter jih peš odnesle majhni skupnosti, ki jo je voda odrezala od sveta. Praktično razmišljajoč možakar je nakupil lopate, škornje, rokavice, metle, krtače … za ljudi v Črni. Med stotinami zgodb na družbenih omrežjih je tudi ena o fantku iz Črne na Koroškem. Ko je vojaški helikopter pristal na travniku, je pritekel zraven, v eni roki je imel moder dežnik, v drugi pa vrečko prigrizkov za ljudi, ki so prileteli na pomoč. Številni so pomagali z denarnimi nakazili, drugi so ponudili svoje roke v pomoč pri čiščenju blata in mulja. Velika mala dejanja, izkazi tople človečnosti. Na aplikaciji Poplave 2023, ki je zaživela v ponedeljek, je v enem dnevu pomoč ponudilo več kot 10.000 ljudi.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
