Danes delamo, razmišljali bomo jutri
Ko se s Šimnom zjutraj odpraviva na pot, še ne veva, kako bova prišla do Črne. Poskusita priti čez Sleme, so nama rekli. Pričakujeva, da bova del poti opravila peš po hribu nad potokom, ki je odnesel cesto in še vedno dere. Naokrog morava, čez Šoštanj. Ko se tam na bencinski črpalki za vsak slučaj zalagava z vodo in nekaj hrane, naletiva na lastnika pekarne 9. vas, ki bi rad Črnjanom podaril 25 kilogramov kruha. Kako se včasih vse poklopi, se smejimo, ko prevzemava škatle z donacijo.
Med vožnjo skozi zeleno in s soncem obsijano Savinjsko si je težko predstavljati, da so le malo stran čez hribe nastali posnetki, ob katerih nam je v grozi zastajal dih. Prvi znak, da se bližava krajem, kjer je divjala vodna ujma, je velika luknja, kjer je cestišče preprosto odneslo. Namesto njega dvajset metrov udrte, že zvožene zemlje. Tu bi še šlo čez, se spogledava. Ampak kako daleč in ali bi tam lahko pustila avto tako, da ne bo v napoto? A skrb je odveč. Iz nasprotne smeri prihaja vojaško vozilo. Sanitejci so, enota vojaške zdravstvene pomoči. Iz Črne so pripeljali zdravnico, ki jo je po nekaj dneh zamenjal kolega. »Naju lahko zapeljete do Črne?« poprosiva. Lahko, a morda ne bova mogla nazaj, naju opozorijo. Tu vozijo samo njihova vozila in oni danes ne grejo več nazaj. Vseeno greva, bova že nekako. Naložijo naju v zadnji del »rešilca« in zaprejo vrata. Po poti ne vidim nič, le vodo slišim in se trdno držim, saj nas močno premetava. Simon in Rene, ki se peljeta zadaj z nama, razlagata, kako so preživeli zadnje tri dni. »Spali nismo nič, jedli pa tudi ne kaj dosti,« pravi Rene. Najprej je bilo treba ljudem pripeljati najnujnejše: plenice, vodo, kruh, higienske pripomočke … Prve pakete pomoči so s policijskim spremstvom peljali skozi Avstrijo. »Videl sem, kako so se ljudje stepli za kilo kruha,« doda Simon. Ko so zasilno uredili cesto, po kateri vozimo, so po njej začeli voziti ljudi. Ponesrečence, stare, tiste, ki jim je poplava uničila domove, in nosečnico tik pred porodom. »Jo je bilo kaj strah?« povprašam. Ni bilo videti, čisto mirna je bila, pravi Simon. Posvarijo naju še pred tem, da so ljudje na koncu z živci in da slabo prenašajo kamere in fotografske aparate, ter naju odložijo v centru Črne, pred štabom Civilne zaščite.
Kot v filmu katastrofe
Ko stopiva iz vozila in se ozreva okrog, je edini opis, ki pride na misel – popolno razdejanje. Ponekod Črna bolj spominja na napol odkopano arheološko najdišče kot na lično hribovsko vasico. Voda je po treh dneh v veliki meri že odtekla, za sabo pa pustila kaos. Dela ceste več ni, po njej si je novo strugo naredil potok, ki še vedno dere. Skale, kamenje, debla, gradbeni material in naplavine iz poplavljenih vrtov in hiš so zasuli glavni trg. Bagri rijejo skozi kupe blata, visoke tudi nekaj metrov. Vsepovsod so gasilci, vojaki, pripadniki Civilne zaščite. Skoraj vsa vozila na cesti so vojaška, gasilska ali gradbena mehanizacija. Sem ter tja mimo prirohni kak štirikolesnik ali motor za kros.
Na robu razdejanja stojita starejši gospe. Videti sta izgubljeni. »Tu doli sva vsak dan hodili na sprehod, zdaj pa je vse uničeno.« Dan, ko je poplavilo, je bil za njiju strahotno težak. »Stala sem na balkonu in gledala, kako voda narašča. Grozno je bilo, tako zelo me je bilo strah. Stara sem 90 let, pa ne pomnim ničesar podobnega. Živim sama, a slučajno je bil pri meni na obisku sin. Drugače bi me še pobralo od strahu.« V njunih očeh se še vedno riše pretresenost. Povprašam ju o tem, ali je bila res edina pitna voda na pokopališču, kot se širi zgodba. Tega ne vesta, so pa hodili po vodo v majhen pitnik sredi mesta, ki ga napaja izvir. Ljudje so pred njim stali v vrsti s plastenkami in lonci. Hrane imaš nekaj doma, vode pa pač nihče nima na zalogi.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
