Dolgo sem si belil glavo, kako spisati uvod v tale tekst in v nekaj stavkih strniti življenjsko zgodbo nekdanjega ljubljanskega mesarja, nesojenega filozofa, metalskega kruljača, iz poslednjega olja vstalega Lazarja, danes sveže posvečenega katoliškega duhovnika, predvsem pa skuliranega modela Draga Ferenceka. Pravkar sem torej nekaj sklepal skupaj, bolje ne znam – če vas je ob tem vendarle zamikalo, da bi izvedeli, kako bizarno zmorejo biti zaviti ovinki, po katerih teče človeško življenje, si moramo vsakega od njih pogledati pobliže; berite torej in se čudite, kot sem se med pogovorom z dobrim, odličnim pastirjem Dragom čudil tudi sam.
Med trojico, zbrano v kuhinji, teče sproščena debata o eni tistih docela nepomembnih reči, ki so niti, ki držijo skupaj pisane zaplate človeške skupnosti, zato jih je treba razvijati, razpredati in vozlati, kadar in kjer je le mogoče. V štamperlu dobrodušnega možakarja, ki sloni ob pultu, se iskri mehkobni domači nektar, ki obljublja obrusiti ostrino tesnih horizontov doline solz. Kuhinja je prostorna, svetla in snažna, nad vrati je zdelana klima, ki je morala biti zadnji krik tehnike nekje pred dvema desetletjema, na zidu nad mizo je prav taka skromna starinska stenska ura s kazalcem, kot jo je imela moja oma – prijetno je in varno, besede moškega predrabljanja lenobno puhtijo na težki poletni sopari.
Dilema, ki jo družno prežvekujemo, je zapletena: je Metallica po letu ’91 še spravila skupaj kaj dobrega, jo je sploh še vredno poslušati, sploh zadnjo plato, ki menda še zdaleč ni tako švoh, take reči se menimo in očitno je, da nam vsem dene dobro, jeans generacija pa to. Šele ko se na neki točki kot sveže povrženo tele zazrem v debelo meniško haljo, v katero je oblečen možak s štamperlom, me zadene, da pa mogoče le nisem dvajset let nazaj v celjskem Kljubu s svojima sošolcema iz gimnazije, temveč sedaj in v službi – s fotografom Šimnom sva sredi priprave zgodbe o novopečenem župniku Dragu Ferenceku, modelu, ki je tako kul, da bržkone zgolj zaradi njegove prisotnosti na zemlji globalno segrevanje ne skuha planeta.
Janina dvočlanska ekspedicija ga je v njegovem domovanju v dominikanskem samostanu v Petrovčah ujela drugi dan po novi maši, ki jo je bral v domači župniji Sveti križ v Ljubljani. Čudna so pota, toda pot Draga Ferenceka do tiste debele halje in opankov pri 43 letih tudi v dobi neverjetnih resničnih zgodb dokazuje, da vsevišnjemu zlepa ne zmanjka domišljije pri postavljanju meandrov tras, po katerih vodi na svojo desnico. »Kot otroku, kot najstniku in še kot mlademu moškemu mi bog ni manjkal. Užival sem življenje na polno, kdo bo tedaj mislil na boga, to je za tercijalke, smo govorili,« pove. »Če bi mi kdo rekel, da bom nekoč duhovnik, se ne bi mogel zadržati, da se mu ne bi zakrohotal v obraz.« Bo že tako, da se najslajše smejemo šalam, ki se sčasoma izkažejo za na naš račun.
Ko moraš kot otrok zaklati dvajset pujsov dnevno, se navadiš
Odraščal je v družini, ki ni bila verna, samo mama je bila krščena, sam pa se je v mladih letih cerkve ogibal v najširši možni tirnici. Kot fantič je bil brihten in nabrit, nemiren kot živo srebro, skozi svinčena leta socializma jo je žgal na zvestem BMX, vmes pa nažigal kvadrataste igrice na commodoru in amigi. Trmast kot je bil, se je Drago moledovanju domačih navkljub odločil, da bo mesar; prvega pujsa je zaklal pri petnajstih letih. »Bom povedal po pravici, pa četudi bo zvenelo grdo – ko sem se navadil, je bilo kot potegniti vodo na veceju. Ko to enkrat opraviš, nakar ti jih pripeljejo še po 20 na dan, je to samo še služba kot vsaka druga. Gre. Človek se navadi vsega in vse je del življenja.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
