»Skúpnost -i ž (ū) 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto. 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb.« Tako temeljno celico človeškega organiziranja opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. In skupina šestih sočutnih ljudi iz Velenja, ki s svojim delom, denarjem in dobro voljo brez vsakršnega pričakovanja povračila pomagajo ljudem v stiski, tvori majhno skupnost v najčistejši obliki. Šest ljudi, en cilj: preseči naraščajoči individualizem in egocentrizem aktualnega trenutka. Pretekli mesec in pol so Nejc, Nina, Marko, Dejan, Andrej in Saša skupaj prihajali v napol razpadlo, od časa in gnilobe razjedeno hišo v Arji vasi, odnašali gore smeti, na kolenih ribali tla, polagali nove talne obloge, čistili, kitali, ometali in belili stare plesnive stene – ko so tako pomagali osamljeni, izgubljeni in paranoični ženski v stiski, so blažili materialno in duhovno revščino, ki preži na vse več ljudi. Ko so čistili debele stene njenega doma, so razkuževali plesen, ki razžira našo družbo.
»Če bi bil milijonar, bi mi bil večji gušt vleči ljudi iz blata, revščine, obupa, pekla, kot pa da bi si kupoval ferarrije, lamborghinije, drag nakit in darila, ki ti nikoli ne bodo dali takšnega osebnega zadovoljstva, kot ti ga lahko da le zavest, da gradiš boljši svet,« miselnost celotne skupine povzame Marko Veselinovič, sedemintridesetletnik, ki si služi kruh kot proizvodni delavec v kovinski industriji. Ta miselnost je osvežujoča protiutež egocentrizmu, ki uničuje solidarnost ter nas razdvaja, ideološko in ekonomsko. Ti delavni, življenja polni ljudje, ki jih zmotim ravno med zaključkom njihovega prostovoljnega dobrodelnega projekta, pa imajo preprosto radi sočloveka in v tej ljubezni delujejo brez vsakršne preračunljivosti. Gledam jih, ko se v sončnem sobotnem dopoldnevu spretno sučejo naokoli, povezani s skupnim ciljem nesebične pomoči bolni 63-letni lastnici klavrne bajte; opazujem jih, poslušam njihov smeh, šale in drobna zbadanja ter vidim: skupnost. Brez njih bi spirala bede zagotovo pogoltnila to hišo in revo, ki jo imenuje svoj dom; krama in smeti bi napolnili sobe, plesen bi se iz vlažnih sten razrasla čez slabotna pljuča.
»Révščina -e ž (ẹ́) 1. stanje, za katero je značilno veliko pomanjkanje materialnih dobrin (…) 2. ekspr., s prilastkom, stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek: duhovna, izrazna, miselna revščina; duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; za takratne razmere je bila značilna kulturna revščina.« Sedim na razmajanem pisarniškem stolu in pozorno motrim sogovornico pred seboj. Lastnica hiše mi pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in poslušam njen glas, zrem v njene kratke, bele lase, sključeno postavo in berglo ob postelji, v živahne svetle oči – berem evangelij revščine, ki ga zdaj že dodobra poznam. Kamra, v kateri sediva, njen bivalni prostor, je žalostna deponija, kjer pod kupi vse mogoče šare hirajo še poslednji ostanki upanja. Med poslušanjem s kotičkom očesa ujamem drobno senco, ki hušne čez pod: miš.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
