Ko človek na plaži kradoma pogleduje okoli sebe, ugotavlja, da se v zadnjih letih kakovost človeških teleščkov drastično izboljšuje, pivski bojlerji, povešeno oprsje in ledvične mišelinke pa se pospešeno umikajo izklesanim trebušnim ribežlom, popajskim bicepsom in brezhibno napetim okroglinam. A preden nas sredi zasluženega oddiha popade zelena zavist spričo lastne nepopolnosti, je dobro pomisliti, da je bržkone dobršen del postavljajočih se mesnatcev in starlet za svojo postavo namenil nečloveški napor, pa se kljub občudujočim pogledom soljudi pri sebi še vedno ne zmore znebiti občutka nezadostnosti, ki jih žene v vedno hujše ekstreme in od njih terja vse večje žrtve. To so namreč ključne značilnosti bigoreksije oziroma mišične dismorfije, oblike anksioznosti, ki je v zadnjih letih v skokovitem porastu.
Bigoreksija velja za nekakšno sprevrženo moško nasprotje anoreksije, ker pa je zanjo značilna obsedenost s povečanjem telesne mase in mišic, so na Zahodu združili besedi big (»veliko«) in anoreksija in tako skovali ime za motnjo, pri kateri posameznik (redkeje lahko tudi posameznica) izgubi realno predstavo o podobi svojega telesa in se posveti njegovemu izboljševanju. Rekli boste, pa saj menda ne more biti nič narobe, če si tip zaželi biti bolj zdrav, močan in privlačen – toda pri bigoreksikih preprosta želja preraste v obsedenost, ki jih prej ali slej povsem zasužnji. Tudi ko je telo v optimalnem stanju, zunanja podoba pa spominja na mitološkega grškega krasotca Adonisa, ki je bigoreksiji posodil eno izmed njenih imen, je treba še naprej prelivati litre potu, pumpati vsako mišico posebej in metati vase natančno preračunane količine beljakovin in prehranskih dodatkov (obsedenost z zdravo hrano ali ortoreksija je stalna spremljevalka bigoreksije).
Še ko se Adonis spremeni v strah zbujajočega skurjenega purana, je treba vztrajati – bolečina je zgolj občutek, ko šibkost zapušča telo, svojim strankam dopovedujejo v marsikaterem fitnesu, žal pa skupaj z njo iz mučenega telesa iztekajo tudi vsi drugi občutki in za sabo puščajo zgolj srkajočo praznino – kakor pri vsaki odvisnosti. Kajti naj ne bo dvoma, obsesiranje s pretirano vadbo ima vse značilnosti nekemične odvisnosti, saj prav tako temelji na molzenju človekovega notranjega nagrajevalnega sistema, ki možgane zaliva s hormonom zadovoljstva dopaminom. »Gre za procesno odvisnost, ki vključuje kompulzivno željo po delovanju na točno določen način,« opozarja ameriška športna psihologinja Michele Kerulis, ki deluje tudi pod okriljem tamkajšnjega Olimpijskega komiteja.
In kakor vsaka druga odvisnost si tudi ta lahko docela podredi človeka – ameriški psihiatri opozarjajo, da bigoreksija preide v kritično točko, ko zaradi nje trpijo odnosi in socialno življenje, tako rekoč vsi aspekti bivanja pa so podrejeni treningu in prehrani. Vse za nov fiks, za novo kapljico dopamina, za nov bežni hip misli na zmago nad lastno majhnostjo in nebogljenostjo, nad osamljenostjo in posmehom, nad ničevostjo, staranjem, smrtjo. Toda že naslednji trenutek se negotovost vrne; za bigoreksike je značilno, da so sposobni neskončno dolgo ždeti pred ogledalom, občudovati sadove svojega početja in iskati tudi najmanjše znake ranljivosti in človeškosti, ki so pač neizogibni – namišljena maščobna oblogica tukaj, malo manjši tonus tam, običajni vplivi gravitacije in let, in že se spet teče in kvihta na polno in še čez.
Prestrašen otrok za zidom iz mišic
Večje kot so mišice, manjša je namreč samozavest. Leta 2018 objavljena študija italijanskih znanstvenikov, ki so proučevali psihološka stanja amaterskih bodibilderjev, vzdržljivostnih športnikov in obiskovalcev fitnesov, je pokazala, da marsikaterega od teh ljudi mučijo socialna anksioznost, perfekcionizem in izkrivljena predstava o lastnem telesu. »Strah pred negativnimi mnenji, še posebej pred kritikami na račun telesa, je lahko skrajno neprijeten; ker je prevladujoči družbeni ideal za moško telo nadpovprečno mišičasta konstitucija, je za te posameznike dvigovanje uteži ključni način za zmanjšanje socialne anksioznosti. Tovrstna vadba torej zmanjšuje nelagodje, zato se tendence po njej samo še povečujejo,« so zapisali avtorji študije. Drugače povedano, precej verjetno je, da se za zidovjem vzkipelega mišičevja skriva prestrašen notranji otrok, ki ga lahko v obup pahne že ena sama dobro odmerjena strupena besedna puščica ali obsojajoč pogled.
Uničena samopodoba pa je v današnjih časih pravilo, ne več izjema.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
