Ko je Belusconi, tudi večkratni predsednik italijanske vlade (skupaj je bil premier devet let), pri šestinosemdesetih umrl za levkemijo, je za njim ostalo premoženje, domnevno vredno 6,8 milijarde evrov. Ni čudno, da so na odprtje oporoke čakali kot na razplet napete serije. V svojem podjetju Fininvest, ki je konglomerat različnih podjetij in je lastnik približno dveh tretjin Berlusconijevega bogastva, je imel 61,21-odstotni delež. Podjetje je letos svojim delničarjem izplačalo sto milijonov evrov dividend. Ob lastnikovi smrti so Fininvestove delnice na milanski borzi visoko poskočile.
Skoraj čisto tak kot Jezus?
Ob njegovi smrti so izbruhnili nekrologi, polni hvalnic Berlusconiju. O mrtvih vse dobro, očitno, zato ni nihče javno rekel, možakar je bil baraba. Da se valja v korupciji, je bilo splošno znano, zaradi gospodarskega kriminala je bil tudi pravnomočno obsojen na zaporno kazen (a mu dobrih pet let kazni zaradi visoke starosti ni bilo treba odslužiti v zaporu), imel je odlične zveze z mafijo, predvsem pa je bil znan kot ženskar. Mlade lepotice so bile zanj potrošna roba, kanonfuter za njegove razvpite zabave »bunga bunga«. V prevodu, to so razuzdane zabave, na katerih se mlada dekleta slačijo za zabavo in zadovoljstvo starejših moških. In pogosto ne ostane samo pri slačenju …
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
