Na eni strani znova nastopajo zasebni vlagatelji, ki trdijo, da jih poleg kapitalskega žene tudi javni interes, nasproti pa jim stojijo skupine lokalnega prebivalstva, kmetov in okoljevarstvenikov, ki so se aprila povezali v civilno iniciativo in jo je s podpisom peticije podprlo več kot 700 ljudi. Zgodba o pohorskih vetrnicah in don kihotih, ki se zaganjajo nadnje, pa utegne imeti za Slovenijo še bistveno bolj daljnosežne posledice, kot jih je imela blamaža z avstrijsko lakirnico.
Skupaj naj bi na Pohorju zraslo kar 56 vetrnic, investitorji – javnosti bolj ali manj neznana manjša podjetja, zbrana okoli posebej za ta projekt registrirane družbe Energija na veter – pa trdijo, da bodo njihovi vplivi na okolje neznatni, predvsem pa bodo koristi večkratno odtehtale vse minuse. Veter je pač najbolj ekološki od vseh virov energije, z gradnjo pohorskih elektrarn pa naj bi med drugim bistveno znižali slovenski ogljični odtis, ohranili vodne vire, ustvarili nova delovna mesta – in predvsem, kar je najboljše, proizvedli zadosti elektrike za 110.000 gospodinjstev. »Pohorje bo tudi z vetrnimi elektrarnami še vedno zeleno, še vedno bodo na voljo vse čudovite pohodne poti, čudovita narava, hkrati pa bomo k ohranitvi narave pomagali z uvajanjem obnovljivih virov energije. S tem lahko prispevamo, da ohranimo naše gozdove, našo naravo in naša življenja,« so nam zatrdili iz Energije na veter.
Svoje trditve utemeljujejo s študijami vplivov na okolje, ki so jo v pomembni meri zasnovali tudi na poldrugo leto trajajočih raziskavah učinkov vetrnih elektrarn na ptice, ki jo je izpeljala največja naravovarstvena organizacija na tem področju, Društvo za opazovanje ptic. »Na podlagi vseh izvedenih presoj, torej ustrezne prevetrenosti, okoljske sprejemljivosti, geoloških preverb, ustreznosti dostopa do načrtovanih vetrnih elektrarn in tehničnih zmožnosti za oddajo proizvedene električne energije v omrežje, je bila sprejeta končna odločitev glede projektne rešitve in mikrolokacij vetrnih elektrarn ter pripadajoče infrastrukture.« Toda zaskrbljenih krajanov in varuhov okolja tovrstna zagotovila ne prepričajo.
V Civilni iniciativi za Pohorje brez vetrnih elektrarn opozarjajo, da je treba na zadeve gledati bistveno bolj celovito. Tovrstne naprave namreč niso papirne vetrnice, ki se jih preprosto zapiči v tla, temveč okoli 90-metrski kolosi iz betona in kovine, za vsako izmed njih pa je treba posekati na desetine kvadratnih metrov gozda in ga zaliti s tonami betona. Za nameček je treba urediti kablovode in dovozne poti, kar pomeni spet dodatno podiranje dreves; po izračunih okoljevarstvenikov bi tako na Pohorju izsekali kar 33 hektarov gozdnih površin, kar bi močno poškodovalo obsežne gozdove, ki pomenijo zelena pljuča območja z okoli 300.000 prebivalci, obenem bi krčenje dreves spodbudilo erozijo tal. Da gre za posebej zaščiteno območje Natura 2000, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Čez tisoč let, ko naju več ne bo
Resnica je bržkone nekje vmes. Že leta 2011 je ministrstvo za gospodarstvo naročilo podrobno študijo potenciala vetrne energije, ki je pokazala, da vetrnice niso brez učinkov na krajino; med drugim pobijejo veliko ptičev in netopirjev, razbijajo zaključene habitate in prekinjajo migracijske poti živali, kazijo podobo krajine in pospešujejo erozijo kot posledico izsekavanja dreves. Še vedno pa so ti učinki bistveno manjši kot v primeru tradicionalnih virov energije, s katerimi je človeštvo razdejalo celoten planet.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
