Otroci v duševni stiski so v šoli navadno nemirni, do sošolcev in učiteljev pogosto agresivni, od pouka neredko neupravičeno izostajajo, ko so vprašani, nič ne znajo ... Težko se skoncentrirajo, imajo težave s pozornostjo in tudi s pomnjenjem. Ker slabo spijo, so ves čas utrujeni. Zaradi teh in še številnih drugih težav, ki jih ne znajo sami rešiti, se počutijo iz dneva v dan bolj osamljene, nemočne in brezupne. Če so morda še brez prijateljev, nesrečno zaljubljeni in doma vladajo nerazumevanje, nasilje in alkohol, lahko postanejo še tesnobni, depresivni ali celo samomorilni. Brez strokovne pomoči otroci v hujših duševnih stiskah težko izplavajo iz vseh težav in duševnih motenj, ki so se zgrnile nadnje.
»Pa tudi pozneje, po zdravljenju, potrebujejo toplo in prijazno besedo in predvsem strokovno pomoč,« so nam povedali socialna pedagoga Miha Stele in Majda Milavec, psihologinja Meta Rant ter likovni pedagog Rajko Bajt, ki so mentorji Produkcijske šole pri Mladinskem domu Jarše v Ljubljani.
Namen
Pojasnijo, da je Produkcijska šola namenjena mladostnikom med 15. in 18. letom (z možnostjo odstopanja navzgor), ki so zaradi različnih razlogov prekinili šolanje na srednješolski stopnji in/ali pa niso dokončali devetletke ali pa so brezposelni. Vpis v tekoče šolsko leto poteka od 1. septembra do zapolnitve prostih mest. »Sočasno imamo v šoli dvanajst otrok, naš dnevni program traja od osmih zjutraj do treh popoldne.«
V tem času predvsem poskrbijo, da se mladi znova postavijo na svoje noge, da postanejo samostojni, začnejo skrbeti sami zase, se naučijo kuhati, pospraviti za seboj, vrtnariti, šivati, uživati v naravi, umetniško ustvarjati itd. ter da postanejo samozavestni in se naučijo učiti. »Vsak dan, ko pridejo otroci v našo šolo, morajo oddati svoj prenosni telefon. Lahko ga uporabijo le v izjemnih primerih, sicer pa šele takrat, ko odidejo domov.«
Štiri izpovedi
Imena so izmišljena, pa tudi slik mladih sogovornikov/-nic nimamo, saj so šolska neuspešnost in duševne motnje pri nas še vedno zelo stigmatizirane.
Sedemnajstletni Janez je končal devetletko in tudi prvi letnik ene od ljubljanskih gimnazij. Drugega pa zaradi hude depresije, halucinacij in samomorilskih želja ni zaključil. Ko je zapustil bolnišnico in dobil zdravila (antidepresive in antipsihotike), so mu tam predlagali, da se vpiše v Produkcijsko šolo in se dokončno rehabilitira. To je tudi storil. »Odkar hodim v to šolo, sem dobil prijatelje s podobnimi težavami in zato mi ni nerodno priznati, če sem v stiski. Tu sem se naučil samostojnosti ter sodelovanja z drugimi. In tudi učim se, saj vem, da moram dokončati šolo, če hočem imeti poklic, dobiti službo in se sam preživljati. Končno sem vzljubil tudi pohodništvo. Prej sem v glavnem le poležaval. Hvaležen sem mentorjem, da so nam vedno na voljo pri naši duhovni rasti.«
Sonja, ki ima petnajst let, je imela številne duševne stiske že v devetletki. »Tako sem bila večino časa v višjih razredih šole raztresena, zaprta vase, brez prijateljic … Čisto izgubljena in osamljena.« Ko se je vpisala v srednjo šolo, se ji je stanje hitro poslabšalo. »Nisem se mogla učiti. Nisem imela nobene motivacije. Nehala sem jesti in postala anoreksična. Zelo sem shujšala. Ko so me prevzele še samomorilske misli, sem cele dneve samo ležala in sploh nisem mogla vstati. Najraje sem spala, saj tedaj nisem čutila težav.«
Zato je mislila na samomor in zato je šla znova na otroško psihiatrijo. »Potem ko so mi predpisali zdravila in sem zaključila zdravljenje v bolnišnici, so me poslali za nekaj časa v zdravilišče Rakitna, od takrat dalje pa obiskujem Produkcijsko šolo.« Pove, da se je na tej šoli hitro navadila na dnevno rutino, ki je prej ni poznala. »Sama si moram pripraviti zajtrk, potem delam na vrtu, v kreativni delavnici, šivalnici.« Obožuje tudi pešačenje. »Do zdaj sploh nisem vedela, kako je prijetno hoditi po gozdovih in poslušati šelestenje dreves.« Zaupa nam še, da mama razume njene psihične motnje, oče in brat pa ne. Misli tudi, da zdravniki prehitro predpišejo antidepresive in se premalo ukvarjajo s posameznikom. »Če bi imel vsakdo svojo produkcijsko šolo, bi morda premagal blažje motnje brez kemije.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
