Poleti so namreč ceste tukaj naokrog res polne vsakršnih prevoznih sredstev. Da o vsakršnih voznikih sploh ne govorim! Ampak to zagotovo ni najhujše, kar človeka lahko doleti! Lani so začeli obnavljati del ceste malo za Kobaridom. Cesta poteka po pobočju kamnitega hriba pod Tonocovim gradom. Navzdol pa samo še strm breg in reka Soča. Po obilnem deževju lani v jeseni se je polovica vozišča tudi zares zapeljala navzdol. In tako so delavci vse leto krušili kamnito goro, da so ji iztrgali nekaj prostora za cesto. Pozimi smo se motali po spodnji enosmerni cesti in včasih, ko je bila spolzka, sem v mislih slišala kakšno skupinsko molitev v koloni. Zjutraj navzdol, popoldne navzgor! Severni Primorci so vse skupaj stoično prenašali z upanjem, da bo zgornja cesta kmalu nared.
Pred dvema tednoma pa so delavci izginili, skupaj z vso mehanizacijo. Na nekaterih delih razkopane ceste so namestili betonske bloke, na nekaterih delih pa samo dve ali tri lesene deske, deščice. Ki bi zadržale pred strmoglavljenjem v Sočo samo kakšno kozo, pa še ta bi morala biti majhna in drobna. A zakaj so delavci in stroji izginili? Tega pa na žalost nihče ne ve! Jaz tudi ne. Zato pa vsak dan razmišljam o tem, kako se bomo pozimi (verjetno ne zadnji!) plazili po tisti ozki spodnji cesti tik nad Sočo. Pa to še ni vse! Razmišljam o tem, ali so odgovorni res dobro pretehtali svojo odločitev, ko so iz neznanega vzroka zapustili razkopanine? Ali so pomislili na avtobuse, kamione, počitniške prikolice, tuje voznike, ki ne poznajo ceste, trume hrumečih motoristov, ki vozijo zdaj po tisti kozji stezi, zaščiteni z ograjo iz par desk? No, dokler se ne zgodi kaj hudega, je vse v redu, ali ne?
Prav zanima me, ali so pri tehtanju zgornje odločitve res podrobno razčlenili situacijo, raziskali vsa dejstva, podatke, spoznali resnično stanje na terenu, ocenili nevarnost, kot besedo tehtati razlaga slovar. Dvomim, da je kdo zares tehtal. Ali so odgovorni (s)tehtali, čigava bo odgovornost, če pride do nesreče? Bodo rekli: »Moja odgovornost ni, posledice so pa tvoje. Tako smo pred meseci (s)tehtali in umaknili mehanizacijo.«
Pravzaprav pa imam jaz zadnje čase dovolj svojih reči za pretehtati. Česar pa sploh nisem sposobna! Za kaj gre? Nemalokrat dobim kakšen izvid zdravnika za Janeka in tam, med drugim, piše: izredno zaskrbljena mati poroča o takšnih in drugačnih spremembah pri sinu. Poskušam vsem dopovedati, da sem jaz samo spremljevalka Janeka in si dovolim govoriti v njegovem imenu. Ker sam pač tega ni sposoben. Ne pomaga kaj prida, veste! Zaskrbljena mati in downov sindrom imata očitno prizvok pretiravanja in krivdo za vse nosijo preštevilni geni. Tako zelo preprosto je vse, ali ne?
Jaz torej ne morem pretehtati, kakšno zdravstveno preiskavo in pomoč potrebuje Janek. Zato iščem še več informacij. Ne, ne iščem jih po spletu. To se pa meni zdi preveč preprosto! Na koncu pa je tako, da sem samo še bolj zaskrbljena in razdvojena. In se še enkrat več sprašujem: je res vsega kriv downov sindrom? Jaz poznam odgovor: ne, ni! Samo najti moram še kakšnega zdravnika, ki to razume.
Ampak zdaj je vendar čas dopustov! Nekaterim ljudem ne bo treba pretehtavati: dopust da ali ne. No, gotovo je več tistih, ki bodo seštevali in odštevali, premislili, ocenili … Jaz že ne bom med tistimi! Midva bova vsak dan na dopustu: v vročih dneh bova v senci za reko Sočo. Opazovala in potovala bova s čolnički, potujočimi na reki. V soparnih dneh bova šla po gozdu v dolino Koritnice … Uh, še vedno je tukaj naokrog mnogo poti, ki jih nisva prehodila. Mogoče zato, ker so nama tiste najbolj poznane najljubše. Kaj je že to navada? Janek pa bo šel v septembru s prijatelji na morje.
Hvaležna sem, da se mi ni treba o tem odločati. In da mi ni treba vsak dan pretehtavati, kaj in kakšno hrano ter seveda koliko lahko kupim v trgovini. Veliko preveč je takšnih ljudi, ki kljub skromnosti tehtajo takšne reči vsak dan.
Mnogo je dogodkov in težav v življenju, ki jih je treba pretehtati. Ene so manjše, druge večje. Ene so nekomu zelo pomembne, drugemu pa ničvredne. Nekatere so vesele in druge … brutalne. Spomnim se mame majhne, majcene punčke s posebnimi potrebami. Zdravniki so ji prerokovali skorajšnji odhod za mavrico. Punčka pa ni mislila tako. Dan za dnem se je borila za življenje. Tudi njena mama je bila zelo zaskrbljena, vsak dan. Čeprav bi lahko ostala z deklico še doma, jo je pripeljala v vrtec. Z vso pravico. Vsaj za nekaj ur na dan je odložila misel tja … nekam v kot, da bo punčka v nekem trenutku, medtem ko ji bo ležala v naročju, morda pa v vrtcu … odšla za mavrico.
Jaz pa bom tudi danes tiho molila, da mi nikoli ne bi bilo treba takšnega tehtanja.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
