Vse tri v en glas povejo, da se počutijo Slovenke z indijsko dušo. Na obe domovini so zelo navezane in zlahka krmarijo med obema kulturama, običaji, hrano in navadami. Pripravljajo kari in pečejo potico. Iz obeh kultur znajo potegniti najboljše in najboljše tudi dati. Koki je ustvarila pravcati imperij s prodajalnami vzhodnjaških izdelkov, hči Vesna Nisha vodi indijski restavraciji Namaste v Ljubljani, vnukinja Prija pa z veseljem pomaga obema.
Usodi ne pobegneš
»To je bil kismet, usoda. In temu ne moreš pobegniti. Po prekrasni indijski poroki sem sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja prišla v Slovenijo, no, takrat še Jugoslavijo. Stara sem bila enaindvajset let, zelena in neizkušena. Nisem znala jezika, razen moža nisem poznala nikogar. Tudi dežela je bila takrat čisto drugačna. Tujci niso mogli kupiti stanovanja, zato sva se le težko znašla. Prvi trije meseci so bili obupni. Kot prava Indijka sem se sprva bala iti iz hiše ... Potem pa sem se začela privajati na novo okolje, si našla službo v podjetju, ki se je ukvarjalo z uvozom eksotičnega blaga,« se spominja Koki, ki je bila neskončno srečna, ko se ji je rodila hči Vesna Nisha. Mož se je po diplomi želel vrniti v Indijo, ona pa se je odločila ostati v Sloveniji. »Začela sem se spreminjati. Postrigla sem si lase, oblekla (tudi) hlače, spila kakšen kozarec vina, kar mu ni bilo všeč. Meni pa je bila neznansko všeč narava, mir, pa tudi način življenja. Delaš lahko, kar hočeš, pa se nihče ne vmešava. Želela sem se naučiti jezika in pognati korenine, pa sva se ločila.«
Noro drzno
Na začetku ji je bilo težko, prizna. Še zdaj ne ve, kako je preživela najtežjega pol leta v življenju, ko se je morala znajti sama, z nekaj prijatelji, ki so ji nadomestili sorodnike, in majhnim otrokom. Ker pa je morala preživeti, se je vrgla v delo. Izvira iz trgovske kaste, zato se je hitro znašla v prodaji. Danes se ji zdi noro drzno, da je imela stojnico v središču Ljubljane. Kmalu je odprla prvo trgovino z orientalskimi izdelki v Ljubljani, a se je s hčerko redno vračala v Indijo obiskovat sorodnike in nabavljat blago, ki ga je uvažala v Slovenijo. V najboljših časih je imela v Sloveniji enajst trgovin, zdaj jih ima sedem. Preko prijateljev je spoznala Petra, krasnega Gorenjca, s katerim se je zbližala, se z njim poročila in rodila še eno hčerko, danes 32-letno zdravnico Petro.
Kari, goveja juha in potica
»Čeprav sem se zelo trudila, sem imela s slovenščino dolga leta težave. Res se je težko naučiti pravilne izgovorjave in slovnice. Zato sem z Nisho veliko govorila angleško, s Petro in vnuki pa se trudim govoriti slovensko, četudi me večkrat zanese v angleščino. Laže mi je šlo kuhanje slovenskih jedi. Doma sem veliko kuhala indijske, seveda pa tudi slovenske. Tako za praznike, ko se zbere vsa družina, pečem potico in ob nedeljah kuham govejo juho, zrezke v omaki in pražen krompir. Držim pa se tudi indijskih običajev, da ob ponedeljkih ne jemo mesa in se postim v času posta. Ker sem precej verna, grem vsako leto v Indijo na molitveno pot. Tudi naš dom je urejen po indijsko,« pove Koki.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 28, 11. julij, 2023.
