Dušenje z blazino, boksanje, lomljenje reber, pretepanje po spolovilih, dolgotrajno privezovanje – vse to naj bi doživljali bolniki in bolnice, ki so prišli – po svoji volji, nekateri pa tudi proti njej – na Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana po pomoč v hudih, tudi najhujših duševnih stiskah. Ti ljudje odtlej ne želijo več niti slišati, da bi še kdaj prestopili prag katere koli psihiatrične ustanove, njihove izpovedi pa so še dodatno okrepile že tako močne predsodke dobršnega dela Slovenk in Slovencev do psihiatrije. Ti predsodki izvirajo iz sploh še ne tako oddaljene preteklosti, ko so v imenu medicine »zdravili« bolne možgane z vprašljivimi kemikalijami, nasiljem in tudi elektrošoki ter lobotomijo. Danes so te prakse strogo prepovedane, za ravnanje z bolniki pa so natančno predpisani karseda humani standardi, ki se jih držijo v večini slovenskih psihiatričnih ustanov. Toda spopad med naprednim in nazadnjaškim polom psihiatrije v Sloveniji še ni zaključen.
Začetki ljubljanske psihiatrične klinike segajo v 19. stoletje, v leto 1881, ko je dežela Kranjska na Krisperjevem posestvu na Studencu v Polju ustanovila Kranjsko deželno blaznico Studenec ter vanjo naselila 22 moških in 26 ženskih »dušnih« bolnikov in bolnic. To je bil pomemben mejnik v razvoju medicine na Slovenskem in na splošno znak modernizacije – večji del svoje zgodovine je zahodna civilizacija ljudi z duševnimi boleznimi obravnavala kot nečloveška bitja, ki jih je treba tako ali drugače izločiti iz skupnosti – nemalokrat tudi v smrt, kasneje v samostanske lazarete, z nastopom razsvetljenstva pa v zametke sedanjih psihiatričnih bolnišnic. Leta 1920 so v Ljubljani za zdravljenje duševnih bolezni odprli še podružnico v Zalogu, na Poljanskem nasipu.
Kot razlaga dr. Robert Oravecz, psihiater in psihoterapevt, ki velja za enega najboljših poznavalcev slovenske psihiatrije, so bile med lokacijama velike razlike: »V Zalogu so obravnavali predvsem višji sloj meščanstva, elito, in tu se je govorilo predvsem o histerijah in nervozah ter živčnih motnjah, pristop pa je bil mehkejši. V Polju so končali pripadniki nižjega sloja, taki, ki so bili razglašeni za nepopravljive nasilneže in norce, obravnavali pa so jih radikalni privrženci konservativne psihiatrije, ki so uživali v oblasti in podrejanju soljudi.«
Vse odtlej je lokacija v Polju rezervirana za sprejeme najzahtevnejših bolnikov, Oravecz pa ugotavlja, da je institucija, ki deluje tam, »v veliki meri še vedno totalitarna ustanova, v kateri se je ohranila nekdanja kultura strahu; še danes se jasno loči, kdo sodi v Polje in kdo na Zaloško«.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
