Moje počutje po plastični operaciji oprsja je dobro, ves čas sem nasmejana, zato me zdravniki naslednji dan spustijo domov. Še vedno stojim na svojih nogah, po vseh teh medikamentih, ki so jih v zadnjih dveh letih zdravniki spravili vame. In še vedno se počutim močno in sposobno, da se borim zase, četudi se moram zato upreti vsemu svetu. Naša telesa so mnogo vzdržljivejša, kot mislimo. Po vseh teh izkušnjah z rakom se danes počutim samo še bolj motivirano, da preostanek življenja, ki mi je namenjen, živim na polno, ne pa da ga životarim. Pogledam okoli sebe, vse je nekako videti enako, Klinični center, ploščad pred njim, nezainteresirani ljudje, ki hodijo mimo mene, ptice, ki se veselijo pomladi, luč na semaforju, ki nervozno utripa. Vreme je toplo in od Ljubljanice veje lahen vetrc. Zaprem oči in nastavim obraz soncu, da me poboža kot dolgo pogrešano ljubimko. Globoko vdihnem ljubljanski smog, o, zlati dom, kako si krasan, rada bi razprla roke in objela ves svet, a ne gre. Obveze na prsih me tiščijo, vse me srbi, počutim se kot želva v oklepu. Previdno in počasi se odvlečem do prvega kafiča, kjer počakam na prevoz, res ne bi rada zdaj telebnila na nove joške. Potem se pretvarjam, da sem enaka kot drugi gostje. Normalna ali kakršna koli že pričakujejo, da sem. Delam se, da sem okej, da mi nič ne manjka, da nisem vsa razrezana in pošita kot lutka iz krp in da sem se kar tako mimogrede kot vsi normalni ljudje usedla na kavico, da predahnem in počijem pred naslednjim dnevnim banalnim opravkom.
Uživam v opazovanju ljudi. To je ena mojih otroških strasti, ki z leti samo narašča. Padem v ljudi, v njihove obraze, energije, zgodbe, ki jih nosijo s sabo. Brez kakršnihkoli vsiljivih misli, obsojanja ali navdušenja. Nobenih občutkov nimam takrat, ko gledam ljudi, svet v meni potihne – kot mala meditacija. Nič nočem, nič ne potrebujem, samo sem. Ena izmed mnogih. Enaka in obenem tako drugačna. Vedno znova sem začudena nad raznolikostjo obrazov in izrazov, ki jih nosimo ljudje s sabo. Z obrazno mimiko nehote veliko povemo o sebi. Na obrazu se vidi, ali je človek vesel, žalosten, nervozen. Po njihovih izrazih lahko ocenim, ali je nekdo jezen, navihan, osredotočen na tisto, kar ta hip počne. Četudi je to drajsanje po telefonu. Nekateri obrazi so hladni, drugi prečudoviti. In vedno nas samo eden izmed njih pritegne z neko magnetno silo in postane etalon lepote. Podobno je s ključi. Imamo na stotine različnih oblik ključev. A niti zlati ključ ne pomaga odpreti ključavnice, če ni pravi zanjo. Lahko, da ravno tisti zadnji, mali in zarjaveli ključ odpira vrata našega srca. Ali pa duše. Vstop na silo s pajserjem tukaj nič ne pomaga. Ni dovolj samo vstopiti v srce, za njegovo osvajanje sta potrebna prepoznavanje in predaja. Ne gre na silo. Nepravi ključ lahko ključavnico zlomi, srca pa vseeno ne more osvojiti. Najnevarnejši so tisti ključi, ki so najbolj podobni tvojemu. Ti trojanski konji so polomili že mnogo ključavnic. In src. Zato samo podobnost ni dovolj.
Če dobro pomislim, sem v preteklosti zaradi ljubezni izgubila litre in litre krvi. Solz niti ne štejem. Litre krvi sem izgubila zaradi ljubezni, ki mi ni bila vračana, in tudi zaradi te, ki se mi vrača, sem pogosto krvavela. Taka sem, prekrvljena po celem telesu, ne morem iz svoje kože. Stokrat so mi iglo vbodli v telo, vsakič znova so stekli rdeči slapovi krvi, a sem vseeno še tu in nič manj me ni. Četudi sem verjela, da me bo z vsakim vbodom manj, je bilo v resnici ravno nasprotno. Tam, kjer je veliko tople krvi, v to trdno verjamem, in četudi se ta odliva stran od tebe, na njeno mesto vedno pride druga kri. Sveža in boljša. Če ne začutiš, da zaradi ljubezni do življenja iz črepinj rasteš v popolnoma novega človeka, potem se nisi še dovolj raztreščil.
Naročim kapučino in ugotovim, da nisem več tista ženska, ki sem jo poznala pred boleznijo. Tista je bila mehka in preveč empatična, vse si je jemala k srcu. Če hočem preživeti, ne smem nikomur več dovoliti, da me izkorišča. Ne smem več s hvaležnostjo sprejeti, da sem samo ena od opcij. Ne smem več dovoliti nikomur, da se počuti tako svobodno, da v moje življenje prihaja in odhaja, kadar hoče. Nisem ista ženska in ne mečem se več na trepalnice, zato da bi ugajala vsem. Niti s prstom ne bom mignila za ljudi, ki nimajo toliko spodobnosti, da bi me vprašali, kako sem. Prej sem bila oseba, ki se vznemiri ob vsakem malem dobronamernem izrazu naklonjenosti in skrbi zame. Zdaj ne vlagam več energije v odnose, ki ne vodijo nikamor. Te ženske ni več. V teh dveh letih druženja z rakom sem se prelevila v drugo osebo. Prej sem bila naivna in nedolžna, češ, v vseh ljudeh je nekaj dobrega. Seveda je, samo ni moja naloga, da brskam za tem skritim zakladom. Prej sem ljudem verjela s celim srcem, ker sem jim hotela verjeti. Bila sem nekdo, ki hoče videti dobro v ljudeh in v njih išče skriti potencial. Vedno sem za mnoge ljudi verjela, da so mnogo boljši, kot so v resnici bili. In to mi je prinašalo samo bolečino in razočaranje.
Zdaj sem se naučila svojo lekcijo. Na težak način, drugače pri meni očitno ne gre. Mnogo let laži, varanja in manipulacij sem potrebovala, da sem končno dojela, da sem sama odgovorna za svojo nesrečo. V glavnem zato, ker drugim dopuščam, da se tako obnašajo do mene. Zdaj v tem popuščanju ne vidim več slabega. Vsa žalost in razočaranja so me spremenili v žensko, kakršna danes sedi z mano in pije kapučino. Deluje močno in samozavestno, kot bi zares verjela vase in svoje sposobnosti. Nikoli več ne bom znižala svojih standardov in pričakovanj zaradi nekoga, ne glede na to, koliko mi je do te osebe. Že dolgo se ne javljam na klice ljudi, ki potrebujejo teden dni, da odgovorijo na moje sporočilo. Nimam časa tudi za tiste, ki neprestano odpovedujejo srečanja in ne spoštujejo mojega časa. Nikoli več se ne bom trudila, da osrečim nekoga, ki se ne trudi enako za najin odnos. Moji občutki in čustva so pomembni. Jaz sem pomembna. Nihče več ne bo izkoriščal moje dobrote, ker tega ne dovolim več. Končno sem prišla do točke v življenju, ko iz življenja mečem vso toksičnost. Lahko mi rečete, da sem mrha, nič novega ne bi slišala. Vem, koliko sem vredna zase. Vem, kakšne odnose si želim in kako hočem, da se drugi obnašajo do mene. In na nič manj od tega ne pristanem.
Diagnoza rak je samo vejica v dolgem stavku o mojem življenju, nikakor ni pika ob koncu stavka. Bolezen je samo ovira, ob kateri se človek malo spotakne, potem pa rine naprej, ker tu ni predaje. Ena od ključnih zadev je samodisciplina, saj nikoli ne boš bolje, če te bo zdravnik samo zašil in priklopil na infuzijo. Ves čas je pomembno delati na sebi in s sabo. Če tega ne znamo ali potrebujemo pomoč, to ne sme biti ovira. Težko je, dokler se odvija proces zdravljenja in nimaš nadzora nad dogajanjem. Ampak treba je verjeti v dober konec, v luč na koncu tunela. In do njega je treba priti, četudi po vseh štirih.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
