Ampak vidite, zdravnikom to ne ustreza. Oni hočejo ne več, temveč manj – manj omejitev, manj obveznosti, manj davkov. In si zato njihova stanovska organizacija, Zdravniška zbornica Slovenije, prizadeva v napovedano reformo zdravstva vtihotapiti status svobodnega zdravnika, kar pomeni nekakšnega letečega dohtarja, zdravnika podjetnika, ki nima ne prostorov, ne zaposlenega osebja, ne aparatov, zato pa za določen čas ponuja svoje znanje in storitve v najem javnim ali zasebnim zdravstvenim ustanovam. Status svobodnega zdravnika je v nekaterih državah že lep čas dodobra uveljavljen – ampak ne tako, kot bi to radi naredili pri nas.
Mnenja o predlagani novosti so tudi v zdravniških vrstah deljena, toda javno ji nihče iz zdravstva ne nasprotuje. Odločno sta se proti (še večjemu) osvobajanju zdravnikov izrekla samo upokojeni zdravnik Dušan Keber in predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj.
Zgledi vlečejo
Na Nizozemskem je okrog trideset odstotkov zdravnikov svobodnih. Ta svoboda pomeni, da niso nikjer zaposleni. Sklenjeno imajo pogodbo z bolnišnico, ta jim nudi prostore, osebje in aparature, a za svoj dopust ali bolniško odsotnost svobodni zdravniki plačujejo sami. Bolniki razlike med zaposlenimi in svobodnimi zdravniki ne občutijo. Zdravstvena blagajna pač – svoboda stane.
*Opomba: s tem člankom ni bil mišljen noben požrtvovalen, nesebično razdajajoč se, nepohlepen zdravnik.
Pozneje so sistem radostno prevzeli tudi v Nemčiji in tam se je silovito razmahnil, svobodno leteče so najemale tri četrtine klinik. Prednost svobodnih zdravnikov je njihova prožnost, so namreč učinkovit odgovor na kratkoročne zadrege s pomanjkanjem kadra. Ampak nato so Nemci začeli ugotavljati, da leteči zdravniki prinašajo tudi kup zadreg in vprašanj – kako je s plačevanjem njihovih socialnih prispevkov? Z dežurstvi? Z odgovornostjo za njihove morebitne strokovne napake? In so potem leta 2019 postavili stroga pravila ter svobodnjakom pristrigli krila – na primer, da morajo bolnišnice tudi za svobodne zdravnike plačevati socialne prispevke, najemati pa jih smejo le za krajša obdobja in jim omejiti delovnik na 40 ur tedensko. Status svobodnega zdravnika ima zdaj le nekaj več kot odstotek vseh nemških zdravnikov, največ je anesteziologov, internistov in kirurgov.
Ideja o presaditvi svobodnih zdravnikov na slovenska tla se pod radarjem javnosti pritajeno ponuja že vsaj dve desetletji. Ko prvič ni prodrla, se je za več let potuhnila, ampak zdaj je, mutirana, spet tu. Ogrnjena v pelerino rešitelja mnogih problemov v zdravstvu. Pod ogrinjalom pa …
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.