Takrat mu je oče povedal zgodbo o golobu selcu, katerega jate so nekoč napolnjevale nebo. Te jate so bile tako velikanske, da so se po več ur raztezale od obzorja do obzorja. »Izumrli so,« je žalostno pojasnil oče. »Ljudje so kar dvigali puške v nebo in na slepo streljali, golobi pa so padali na tla. Nobenega ni več.« Takrat je mladi Charles sicer že vedel za dinozavre, a to je bilo prvič, da je resnično doumel pomen besede »izumrl«. Tisto noč in še veliko drugih noči se je v postelji razjokal. »Takrat sem še znal jokati,« je pozneje zapisal. »Ko je to zmožnost uničila krutost fantovskega najstništva, jo je bilo skoraj tako težko oživeti, kot bi bilo na Zemljo vrniti goloba selca.« A kaj, ko se izumiranje vrst seveda ni končalo z devetnajstim stoletjem. V resnici je bilo ravno nasprotno. Usoda goloba selca je naznanila katastrofo, ki je začela ogrožati vse življenje na planetu. Ta katastrofa smo v glavnem mi.
Mnogi levo usmerjeni misleci pravijo, da je kriv kapitalizem. A kako potem pojasniti dejstvo, da je hudo okoljsko škodo povzročila tudi Sovjetska zveza?
Fant, ki je cele noči prejokal za golobi selci, se ni zadovoljil s tako lenimi odgovori. Skozi dolga leta raziskovanj je postal Charles Eisenstein prepričan, da je naš problem mnogo globlji. Hud ekološki razkroj, ki mu prisostvujemo, je po njegovem neizogibna posledica mitologije, ki zadnjih nekaj stoletij poganja človeštvo.
To mitologijo je Eisenstein poimenoval »zgodba o ločenosti«, temelji pa na prepričanju o samostojnem jazu v svetu drugih. Gre za neizmerno kruto prepričanje o tekmovanju in podrejanju, ki pravi: »Več ko imate vi, manj imam jaz. Če vas premagam in si vas podredim, bo šlo meni bolje, vam pa slabše.«
Ker prežema vse institucije sodobnega sveta, je ta zgodba temelj našega odnosa do narave. Lahko sicer leporečimo v nedogled, a naša dejanja jasno kažejo, da pojmujemo planet zgolj kot skupek atomov, ki mu ne dolgujemo ničesar. In ko smo enkrat posvojili tak odnos do narave, ga je bilo toliko lažje prenesti na sočloveka.
Človeštvo ni neumno, temveč zasvojeno
Charles Eisenstein danes velja za enega vodilnih mislecev na področju radikalnih pristopov k ekologiji. V slovenščino je bila nedavno prevedena njegova uspešnica Podnebje, v kratkem pa bomo dobili tudi Sveto ekonomijo.
Tukaj predstavljeni pisec je med drugim zaslovel, ker se ni bal zastaviti najbrž najpomembnejšega vprašanja od vseh. In sicer: Kakšno stanje duha nam dovoljuje, da uničujemo druge vrste, pustošimo zemljo in morje ter uničujemo naravne vire za kratkoročne koristi?
Bolj ko je mladi ekolog o problemu razmišljal, bolj mu je na misel prihajala podoba alkoholika. Alkoholiku namreč pojasnila, na kako mnogih področjih ga alkohol uničuje, praviloma prav nič ne koristijo. Po mili volji ga lahko oštevamo in mu slikamo mračno prihodnost, pa bo v najboljšem primeru rekel: »Da, prav imaš,« in se za nekaj tednov odrekel alkoholu. Ali pa bo morda z iskrenimi nameni obljubil, da bo pil manj. V resnici pa se ne bo spremenilo nič.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.
