On je v nedeljskem Intervjuju mrcvaril zdaj že precej ostarelega otroka s Petrička (dajte no, pohitite, mu je prigovarjal, da bosta ja povedala vse o grdobijah povojne oblasti). Ona pa je teden pozneje božala ego v. d. generalnega direktorja RTV, ki (tudi upam) to ne bo več dolgo. Prva zgodba iz davnih dni, ki ji je manjkal kontekst, druga iz zdajšnjega časa, brez relevantnih vprašanj in odgovorov. Dan po intervjuju v. d. generalnega ni prišel na sejo programskega sveta RTV, ki jo je sam sklical. Tam bi ga skoraj gotovo spraševali manj prijazno, kot ga je ljuba Vida.
Pa ne mislim razglabljati o nacionalki, ampak o zgodbah, ki jih nosimo v sebi, a niso neposredno naše, ker smo preprosto premladi, čeprav nismo ravno v rosnih letih. Zgodbe, ki jih ponavljamo, ne vemo več, komu vse smo jih povedali, a se nam zdi pomembno, da se slišijo znova in znova. Eno od njih sem izvedela od bližnje sorodnice, med vojno je živela pri teti v Celju, ki je imela gostilno, zmeraj polno nemških vojakov. In so jo sosedje imeli za nemškutarico. Tu in tam ji je garnizonski skladiščnik v zameno za kislo zelje in cmoke prinesel kakšno uniformo, zlagala se je, da jo bo nesla k sorodnikom na kmete, prebarvali jo bodo in iz nje naredili plašče za otroke, v resnici pa je šla k partizanom. Potem so vpoklicali v nemško vojsko njenega sina, pri hiši je bil jok in stok, a je moral iti. Kakšen teden po tistem je mlada sorodnica opazila, da teta nosi skrivaj hrano v nekakšno drvarnico. Šla je za njo in ugotovila, da tam bivakira njen bratranec, ki je v Gradcu skočil z vlaka in se, večinoma peš, vrnil domov. Niti oče, ki je bil bolj panične sorte, ni vedel, kdo se skriva na dvorišču. Po nekaj dneh so ga partizani odpeljali s seboj, mama pa je hodila jokat na nemško komando, kje da je njen sin, ker se nič ne oglasi. V partizanih je preživel vojno, poznala sem ga, bil je eden najzabavnejših ljudi, kar sem jih srečala, le o svojih medvojnih dogodivščinah ni hotel kaj dosti govoriti. Veš, vsakič me po takšnih pogovorih potem cele noči preganjajo sanje o tem, kaj bi se zgodilo meni in mojim domačim, če bi me dobili, je enkrat vzdihnil, ko sem vrtala vanj.
Drugo zgodbo sem slišala šele pred kratkim, se pa že osemdeset let širi po neki družini zavednih Primorcev. Tik pred kapitulacijo Italije so karabinjerji vdrli na slovensko kmetijo. Premetali so hišo in niso našli ničesar, potem so se odpravili na senik, kjer so tisto noč prespali partizani. Gospodinja je šla z njimi in kri ji je zledenela v žilah, ko je na kupu sena zagledala kapo z všito rdečo zvezdo. Eden od karabinjerjev, ki ga je na videz poznala, je šel ritenski do kape in si jo vtaknil v žep, drugi tega niso videli. Tako je domačim rešil življenje in tudi dom, ki bi ga sicer nedvomno požgali. V kakšnih odnosih so bili potem po vojni, me je seveda zanimalo. »Nič posebnega. Italijan je bil pri obmejni policiji, in kadar je šla teta mimo njega, sta si pokimala, to je bilo vse. Nobenih stikov ni iskal in ona mu jih ni vsiljevala,« mi je povedal njen nečak.
Veste, nobena zgodba ni enoznačna, ni samo lepa ali grda, ganljiva ali strašljiva, skoraj vse pa so na neki način poučne. Če se povedo, kot so se zares zgodile. Če vlačimo na plan pripovedi, ki so za mlade iz zelo davnih dni, potem povejmo vse, umeščeno v prostor in čas. In ne le tisti delček, ki nam ustreza za trenutne potrebe. Samo to bi radi od javne RTV, pa naj gre za stare ali nove zgodbe. Resnico in ne uravnoteženost med resnico in lažjo.
