Čeprav je bilo v zadnjih letih tudi v Sloveniji na področju njihove dobrobiti narejeno resnično veliko, ni dvoma, da so poskusi na živalih svojevrstna industrija trpljenja in tudi umiranja čutečih bitij – vprašanje je le, ali smo kot družba že dosegli točko, ko jo lahko opustimo ali pa vsaj bistveno zmanjšamo.
V lanskem letu je bilo v Sloveniji v poskusih, ki jih izvajajo laboratoriji farmacevtskega podjetja Lek ter javnih fakultet in zdravstvenih inštitutov (tudi Jožeta Stefana in Onkološkega), uporabljenih 6.523 živali. Daleč največ, pet tisoč, je bilo po podatkih uprave za varno hrano in veterinarstvo mišk, 930 je bilo rib (postrvi, lososi, lipani), 383 domačih kokoši, pa tudi dva konja in devet prašičev. In če gre verjeti statistiki, se laboratorijskim živalim v Sloveniji v največji možni meri sploh ne godi tako slabo – a varuhi živali so prepričani, da se za uradnimi podatki skrivajo trpljenje in smrti, ki bi se jim morali izogniti.
Začnimo z uradno inačico zgodbe. Izvajalci poskusov so v letu 2022 poročali, da jih je bilo daleč največ uporabljenih v blagih postopkih, po katerih lahko živali občutijo kratkotrajne blage bolečine, trpljenje ali stisko. Manj kot en odstotek živali letno je podvržen poskusom, ki so opredeljeni kot težavni – na njih se preizkuša strupe, se jih »okuži« z rakavimi celicami ali podvrže kirurškim posegom, kar vse povzroča hude bolečine in v večini primerov tudi smrt. Od leta 2017 so bili tolikšnemu trpljenju podvržene miši, podgane, postrvi in tudi prašiči. Mimogrede, v Sloveniji, ki ima v svoji zakonodaji od leta 2020 vse živali opredeljene kot čuteča živa bitja, so dovoljeni tudi poskusi na opicah in pod izjemnimi pogoji tudi na ogroženih živalskih vrstah, ki pa se v praksi ne izvajajo.
Svetla plat: hiška za miško
Od leta 2010, ko je EU sprejela direktivo o varstvu živali, je bil na tem področju narejen velik napredek – poskusi za potrebe kozmetične industrije so v vsej Evropi odtlej prepovedani, vpeljano je bilo načelo zmanjševanja, izboljšanja in zamenjave. Slednje farmaciji, medicini in veterini predpisuje obveznost iskanja alternativ, kadar teh ni na voljo, pa znatno izboljšanje pogojev, v katerih se poskusi izvajajo. Opredeljeni so bili strogi standardi velikosti kletk, vsaki vrsti posebej prilagojene bivanjske razmere, ustrezna hrana in napajanje ...
Te standarde spoštujejo tudi v Leku. »Določene vrste živali – kunci, miši in podgane – morajo te neboleče postopke normalno preživeti, v nasprotnem primeru bi bilo z zdravilom nekaj hudo narobe. Vse laboratorijske živali imajo zagotovljeno bivalno okolje, ki ustreza njihovim fiziološkim in sociološkim potrebam – tako smo, na primer, v zadnjem letu uredili bivanje za kunce v paru namesto posamične nastanitve, vse živali pa imajo tudi obogateno bivalno okolje, denimo z gnezditvenim materialom in hiškami,« so nam sporočili iz nekdanjega slovenskega farmacevtskega velikana, ki je danes v švicarski lasti.
Poleg zakonitosti je takšno stališče predvsem praktično – če so živali v laboratorijih izpostavljene stresu, so rezultati poskusov na njih neveljavni, kar pomeni za izvajalca dodatne stroške, priznavajo v Leku. »Od ljudi, ki delajo v naših laboratorijih, se pričakuje predvsem, da spoštujejo živali in ravnajo z njimi kar se da nemoteče in neboleče, saj le tako poskrbimo za dobrobit živali in dobimo prave rezultate.« Pri poskusih lahko sodelujejo samo osebe, ki imajo ustrezno licenco uprave za varno hrano in veterinarstvo in so usposobljene za izvajanje predpisanih postopkov.
Temna plat: kar se skoti, za smrt zori. Takšno je torej stanje na papirju. Onkraj statistike in paragrafov pa ni mogoče zanikati, da kljub nespornemu izboljšanju laboratorijski poskusi živalim še vedno povzročajo trpljenje, iz katerega izhajajo etični pomisleki, ki predstavljajo protiutež argumentom znanosti in kapitala. Tako praktično vse živali, uporabljene v poskusih, niti na eni točki ne izkusijo življenja na svobodi, temveč so namensko vzrejene za bivanje za pregradami in rešetkami.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.
