Po 11 letih dela, 15.000 urah raziskovanja, pisanja in urejanja je okoljevarstvenik, geograf, osamosvojitelj ter predsednik prve slovenske zelene stranke, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, zaključil monografijo Ekosistemska družbena ureditev. Dva zajetna zvezka na skupno 1.800 straneh sta brezplačno na voljo v digitalni obliki na strani Založbe Univerze v Ljubljani (e-knjige). Dušan Plut v obsežnem delu analizira, kako smo si ljudje organizirali družbo, kaj se je iz tega izcimilo, kako živimo in kako bi lahko živeli bolje – da pri tem ne bi več uničevali planeta ne človeka. Prepričan je, da moramo v naslednjih 20 letih spremeniti družbeni sistem – postopoma in brez revolucije.
A začeti je treba zdaj!
Da je tako obsežno delo lahko sploh ugledalo luč sveta, gre zahvala več kot 110 donatoricam in donatorjem. Pluta je k raziskovanju že od 2012 gnala potreba po dvigu blagostanja in zaščiti planeta za prihodnje generacije. Takoj na začetku mu je prišla v roke knjiga Andreja Gosarja, slovenskega krščanskega socialista, ki je pred drugo svetovno vojno izdal knjigo o novem družbenem redu na 1500 straneh. »Njegovo delo me je fasciniralo! Želel sem se lotiti podobne naloge: ali je v 21. stoletju možno s kapitalizmom preživeti in doseči pravičen družbeni red? Ko sem iskal odgovor na to, sem videl, da so podstati in gradniki kapitalizma taki, da tega ne omogočajo. Model realnega socializma sem pa že prej izključil, ker ni demokratičen, je ekološko uničevalen in je vztrajal na modelu rasti.« Tako je začel razvijati primer (boljše) družbene ureditve prihodnosti – ekohumanizem.
Vsaka stran v vaši knjigi priča, kako veliko znanja ima človeštvo, koliko modrih razmislekov je bilo že podanih – pa saj človek že vse ve, vse mu je jasno, kako mora biti, pa vendarle imamo družbo organizirano v nekem brutalnem sistemu.
V 21. stoletju imamo že toliko informacij, da se preprosto ne moremo več izgovarjati na to, da ne poznamo problema. Hočemo ga pa rešiti s starimi prijemi, z načinom, ki v 21. stoletju preprosto ne deluje več. Zato, ker je na tem planetu preveč ljudi, ker potrošimo in proizvajamo preveč, in zato, ker so te dobrine in storitve po planetu skrajno nepravično razdeljene. Iskati moramo nove načine, nove mehanizme za spremembe, in prvi pogoj za to je, da spremenimo svoj etični kompas. Prenehajmo z iluzijo, da lahko vsi na tem planetu živimo tako kot živi privilegirana elita, ki dejansko izčrpava naš planet ter uničuje pogoje za naše otroke in vnuke. Tako ne moremo več funkcionirati!
Moje temeljno etično izhodišče je, da mora vsak sedanji in prihodnji prebivalec planeta imeti enake možnosti za dosego blagostanja. Morali se bomo odločiti, koliko naravnih virov in premoženja pripada vsakemu od nas. Vem, da je to zelo utopistično razmišljanje v teh kapitalističnih neoliberalnih časih, ampak kakšna pa je alternativa? Je alternativa to, kar živimo sedaj, ko ima nekaj deset najbogatejših ljudi na svetu v rokah toliko premoženja, kot znaša skupno premoženje revnejše polovice človeštva (štiri milijarde ljudi)?!
To se večini že nekaj časa gnusi.
Ampak nič ne ukrenemo, da bi se to spremenilo. Ne predlagam svetovne revolucije, temveč postopno, a odločno spremembo družbeno-ekonomskega sistema.
Vabimo vas, da si nadaljevanje prispevka preberete v reviji Jana, št. 15., št. 15, 11. 04. 2023.
