V takem stanju je starostnik z zlomljenim sklepom trpel skoraj tri tedne, operacije najprej niso opravili, ker ni bilo prostih kirurgov, pozneje pa je zanjo že preveč oslabel. Njegova sorodnica je zahtevala, da ga nehajo mučiti in prepustijo v paliativno oskrbo v domu starejših. To so ji zdravniki zamerili, češ da jim ne zaupa. »Ampak zakaj mučiti človeka, če nima perspektive,« se še danes sprašuje bralka, ki je svojega dragega svojca nato v nekaj dneh izgubila, a je bila pomirjena, saj je s tega sveta odšel spokojno, brez cevk, igel in svoboden. Neprivezan. Sprašuje se, ali je privezovanje bolnikov stalna in pogosta praksa v naših bolnišnicah.
Tri tedne? Nedopustno! Najmanj osem let je v veljavi natančen protokol oviranja bolnika, nam je razložila Zdenka Kramar, izkušena medicinska sestra, sedaj že upokojena, ki je aktivno sodelovala pri kadrovskih normativih, kompetencah, pisanju strategij in smernic. »Zato bi moralo zdaj biti manj oviranja bolnikov, saj so zdravniki previdnejši in se ne odloča kar 'na počez'. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko smo se lahko medicinske sestre samostojno odločile in privezale nemirnega bolnika. Posebej je tudi opredeljeno, kdaj in kako je treba narediti pri oviranem bolniku odmor – kdaj ga je treba odvezati, oceniti stanje, preveriti videz kože ... Če ga zaščitimo s posteljno ograjico, s tem skrbimo za njegovo varnost, to ni oviranje. Oviramo ga takrat, ko ga proti njegovi volji privežemo. Pri tem se je treba držati protokola, vsake štiri ure ga je treba pregledati, preveriti, koliko pije, na vsakih osem ur presoditi, ali so ovirnice še potrebne, v 24 urah pa mora zdravnik ponovno oceniti, ali je privezovanje še nujno.«
V resnici se bolnišnice po uporabi prakse privezovanja razlikujejo in količina primerov takšnega oviranja bolnikov je tudi eden izmed 77 kazalnikov kakovosti. Nekateri sogovorniki iz zdravstva so izrazili sum, da je epidemija covida upoštevanje protokolov o privezovanju razrahljala.
Da bi bil nekdo oviran tri tedne, kot nam je za svojega sorodnika sporočila bralka, se zdi našim sogovornikom nedopustno. Kramarjeva pa je resno podvomila, ali so v tem primeru sledili zastavljenemu protokolu. »Težko si to predstavljam, zdi se mi nenavadno, da bi bil bolnik privezan tri tedne! Ne predstavljam si tega v praksi, saj je moral dobiti že preležanine ...«
Zakaj jim ne dajo pomirjeval? Zgodi se, da ovirajo tudi otroke, vendar večinoma privezujejo starostnike. V dobi različnih pomirjevalnih sredstev bi verjetno bilo bolj humano človeka pomiriti z zdravili? »Tudi s pomirjevali lahko oviramo bolnika, a so tudi pri tem pasti – učinki zdravil se kopičijo in lahko pride celo do zastoja dihanja,« opozori Kramarjeva.
Medtem ko je nastajal tale prispevek, se nam je bralka ponovno oglasila, saj jo je vodstvo bolnišnice povabilo na razgovor in ji pojasnilo, da njenemu sorodniku pomirjeval niso mogli dati ravno zaradi kontraindikacije z njegovimi obstoječimi zdravili. Zdaj ve, ji pa ni čisto nič lažje – spomin na privezanega dragega človeka se ji je zapisal globoko v spomin. Nikogar ne želi obtoževati, bi se pa o tej problematiki morali več pogovarjati, je prepričana.
Pasti bolnišnic. Zagotovo kot družba odrivamo zadnje obdobje življenja na stran in se o tem premalo pogovarjamo, meni tudi Matjaž Figelj, specialist internist in subspecialist paliativne oskrbe. »Nameščanje ovirnic je eden od načinov, s katerim poskrbimo za varnost hospitaliziranega bolnika. Če je ta nemiren, v deliriju, najprej posežemo po blagih ukrepih, kot je ograjica na postelji; te so nizke, zato jih nekateri preplezajo in padejo. Tako sledi druga stopnja – privezovanje bolnika. Potem imamo umiritev s pomočjo zdravil oziroma pomirjeval, ki ne začnejo učinkovati takoj, zato do takrat bolnika privežemo na posteljo. Zdravila učinkujejo le kratek čas in jih je treba ponovno odmerjati, pri bolniku z delirijem pa jih je treba uvajati nekaj dni, preden so učinkovita. Šele takrat ga lahko odvežemo.«
Sicer pa je takšnih zgodb, kot nam jo je zaupala bralka, v slovenskih bolnišnicah precej. »To so pasti bolnišnic. Ko so ljudje v zadnjem obdobju življenja in potrebujejo pomoč pri vseh življenjskih opravilih, se moramo odločati, ali bomo poskušali njihovo življenje ohranjati, podaljševati ali se bomo odločili za udobje. Obojega hkrati ne moremo imeti. Ko se odločimo krhkega starostnika poslati v bolnišnico, se odločimo za podaljševanje življenja in hkrati sprejmemo nizko kakovost življenja. Tudi v primeru vaše bralke je gospod v bolnišnici trpel. Ko se je bralka odločila, da tega ni več mogoče prenašati, so se odločili za udobje, on se je umiril in imel kakovostno življenje, a je bilo to verjetno krajše, kot bi bilo v bolnišnici.«
Več v reviji Jana, št. 49, 6. 12. 2022
