STIKI MAME Z OTROKI DO NADALJNJEGA PREPOVEDANI
Čas počitnic je. Za veliko večino otrok najlepši dnevi v letu.
Vnuki (prijel se jih je izraz zarubljeni otroci) so prišli na kratko
srečanje z mamo v četrtek, 24. junija 2022. Dan pred zaključkom šolskega leta. Potem je sodnica z začasno odločbo določila, da v juliju otroci ne bodo imeli stikov z mamo. In res jih ni bilo. Sodnica je presodila, da je za otroke bolje, da preživljajo počitniške dneve brez mame. Iz Premanture, kjer so bili 14 dni na taboru, je prispela razglednica v obliki srčka. »Draga babica, pogrešamo te in upamo, da se spet vidimo.«
Zaman so čakali na tiste četrtke v juliju, saj niso vedeli, da jim jih bodo vzeli.
42. dan po zadnjem obisku so se otroci v avgustu za dobro urico vrnili v svoj dom. Na drugo stran vrta je bilo slišati glasno in zadovoljno kramljanje ter tekanje sem in tja. V dobri uri je bilo treba pregledati vse novosti, najprej mlade mucke, ki so se skotile pred kratkim. Ena izmed deklic je pritekla po vrtu do mojega domovanja, mi zlezla v naročje in se močno prižela k meni. Skočila je v objem tudi moji sestri in svaku. »Rada vas imam in zelo vas pogrešam,« je ponavljala. Potem pa spet nazaj čez vrt, da se pridruži mami, bratu in sestri. Vso pot se je ozirala nazaj in mahala z ročicami v pozdrav. Druga je sedela v maminem naročju in ni in ni je hotela izpustiti. Kakšno olajšanje! Za hišo so otroci v senci pojedli kosilo. In že je bilo treba nazaj. Radi bi ostali, a bojijo se, da se lahko ponovi zgodba izpred dveh let in pol, ko so jih zakrinkani odrasli iz različnih institucij reševali pred življenjsko ogroženostjo.
Vse življenje mi bo odmevalo v ušesih: »Dajmo, zaščitimo otroke. Gremo v avto,« je tistega 17. marca 2020 ponavljala strokovna delavka s CSD-ja, ki je odgovorna za boj proti nasilju. »Pustite nas pri mami. Ne gremo. Ne gremo!« so prosili otroci. Nihče od pristojnih jih ni slišal. DELAMO VSE ZA DOBRO OTROK. Stavek, ki ga ponavljajo v vseh zapisih.
10 minut pred odhodom sem se pridružila vnukom, da smo se poslovili. Vnuk se je postavil predme in ugotovil, da me je skoraj prerastel. »Samo še dobra dva centimetra,« je ugotovil.
»SE vidimo, se vidimo,« so vpili drug čez drugega ob odhodu. »V četrtek, v četrtek!« Sadja in zelenjave z domačega vrta ter hrane, ki jo imajo radi, ne jemljejo več s seboj. Pri očetu vse to roma naravnost v koš. Tisti dan še niso vedeli, da bodo splavali po vodi tudi četrtki v avgustu. Ali si predstavljate vsi vpleteni, kaj se že tretje leto dogaja z ranjenimi otroki? Vem, da vam je to malo mar. V ponedeljek, 8. 8. 2022, je namreč spet udarilo. Gospa sodnica je kljub sodnim počitnicam poslala novo odločbo. STIKI Z OTROKI SO DO NADALJNJEGA UKINJENI.
OTROKOM JE PONOVNO VZELA MAMO, MAMI OTROKE. DO KDAJ?
Sodne izvedenke so končno napisale mnenje. Mami so postavile
»ustrezno« diagnozo, ki so jo opazile samo one. Sprašujem se, kako je lahko osem let sama vzgajala otroke? V vrtcu, v šoli, nikjer se niso pritoževali čeznje. Le na CSD-ju so strokovne delavke po navodilih sodnice zavile na drugo stran. Domačih
razmer in otrok niso poznale. Niti na vabilo sosedov se jim ni zdelo potrebno preveriti stanje. S podpisi so zapečatile usodo otrok in usodo njihove mame. Danes se verjetno tega sploh več ne spominjajo. Nova odločba pravzaprav ne preseneča. Treba je storiti vse, da se popolnoma pretrgajo vezi med otroki in vsemi ter vsem, kar diši po domu. Otroci psihologinji potožijo, da bi radi domov, da jim je hudo brez mame. Prosijo jo, naj jim pomaga. In ona jim prijazno svetuje, naj ne mislijo na mamo, naj takrat delajo nekaj, kar jih veseli. Naj gledajo
knjige, naj barvajo pobarvanke pa bodo odrinili misel nanjo. Zakaj že jo obiskujejo? Vnuk na svoj rojstni dan ne sme povabiti sošolca iz domačega kraja. Oče mu to izrecno prepove. Zakaj že? Sama sem zaprosila za stike z vnuki. Po letu dni so odločili, naj jih imam takrat kot mama. Leto dni že niso prespali otroci na svojem domu. Med počitnicami vsega skupaj tri ure. Kakšni so to stiki, sprašujem sodne izvedenke, ki tudi skrbijo za dobro otrok. Povejte, koliko mamam in koliko otrokom ste s svojimi strokovnimi mnenji že uničili življenje. Sodnica Vera Gams Premerl je po prvi odločbi po krutem odvzemu pustila otroke brez mame skoraj pol leta. Potem ji je dovolila srečanja pod nadzorom. Dve socialni delavki sta ves čas bdeli nad njo, da ne bi karkoli govorila o domačem kraju. To je bilo namreč prepovedano. Ko je morala deklica med igro z mamo na stranišče (takrat je imela šest let), ju je do tam pospremila ena izmed strokovnih delavk. Koga v naši državi še tako nadzorujejo? Otroci so hoteli z mamo domov. Jokali so, se jo držali kot klopi, vnuku je uspelo zbežati na cesto. Pri naslednjem srečanju so okrepili stražo pred vhodom. Da, to in še mnogo mnogo potez so izvedli vsepovsod ZA DOBRO OTROK.
Sredi poletja sem odšla pred vrtec (izpred stanovanja me je oče
otrok grobo napodil), da bi na dvorišču po dolgem času mogoče
videla svoji vnukinji. Stala sem pred žično ograjo in strmela v
skupino otrok. Za trenutek sta mi skozi »rešetke« pomolili ročice in rahlo sem ju pobožala. HVALA RAZUMEVAJOČI VZGOJITELJICI ZA TISTIH NEKAJ MINUT. HVALA, TO BOM VEČNO NOSILA V SEBI. BILA SEM PRESREČNA, A TAKO ZELO ŽALOSTNA V SEBI. Ampak pogled zakonske in družinske terapevtke ter svetovalke v vrtcu je bil bistveno drugačen. Zanjo je bilo z moje strani to pravo nadlegovanje. V poročilu, ki ga je napisala v vednost očetu in CSD-ju, je prosila
za odgovor na vprašanje, ali naj prihodnjič ob morebitnem prihodu stare mame pokliče policijo. Ko človek na spletnih straneh bere njeno predstavitev znanj, s katerimi pomaga pomoči potrebnim (navedena je tudi cena urnih postavk), se mu naježijo lasje. Tudi to je stroka, kajne?
Ko sta dvojčici prvič prestopili šolski prag, sodnica mami ni
dovolila, da bi ju pospremila na tej poti.
Kakšne načrte imajo vpleteni z ranjenimi vnuki? Prvič je odločba z enako vsebino trajala skoraj pol leta. Po razlagi sodnih izvedenk otroke srečanje z mamo spravlja v stisko. Ja, res. Otroci so v mnogo hujši stiski, kot si same predstavljajo. A ne zaradi srečanja z mamo, ampak zato, ker jim to sodnica z njihovo pomočjo onemogoča oziroma jim srečanja odmerja po kapljicah in zdaj spet preprečuje. Otroci pa si želijo domov, kar so že velikokrat povedali. A govorico resnice in odkritosti izvedenke razumejo drugače. Prevajajo jo v svoj jezik. Izražanje resnice je v njihovem jeziku neozdravljiva psihična bolezen. Človeka je treba spraviti za
zidove, take ali drugačne. Stran z njihove načrtovane poti. To ni več le kriminal, to je zločin, to je posilstvo nad otroki in njihovo mamo. Na obroke scefrati vse, kar diha.
Obstajajo ločena mnenja, ki so diametralno nasprotna tem nizkotnim ugotovitvam. Kaj sledi? S čim lahko še udarite pri naslednjem koraku?
Naj citiram izjavo upokojenega ustavnega sodnika:
»Zadeva 'sodno mučenje otrok' kaže, da je v našem pravosodnem sistemu nekaj hudo narobe. Hujšega pravosodnega škandala vsaj zadnjih 20 let ne pomnim. Betonski zid cehovske solidarnosti ne popusti. Gnilobo bo iz našega pravosodja torej kirurško (beri: s kazenskopravnimi sredstvi) treba izrezati. Drugače očitno ne bo šlo.«
Dve leti in pol mučenja. Dvojčici ob nedoumljivem odvzemu še nista imeli šest let ... A CSD že ve, kaj je dobro za otroke. Na silo ste odpeljali zdrave, vesele, radožive in bistre otroke. Kdor jih je poznal, občuti razliko.
Boste vi, vsi udeleženci, kdaj sploh ugotovili, spregledali, kakšne stiske, kakšno krivico povzročate otrokom in njihovim svojcem? Bo to trajalo tako dolgo, da bodo res morali v vrsto pred psihiatrično bolnišnico? Vemo, kakšen cilj ste si zadali. Koliko časa še potrebujete?
Močno ste nas že izčrpali na vseh področjih, a še vedno verjamemo v pravičen razplet. Ker to ni kritika kar počez. Dobro vemo, da sodniške toge ne prekrivajo samo črnih duš. A vsaka črna je preveč, zlasti če je uperjena proti nedolžnim, proti tistim, ki se ne morejo braniti.
In pošteni sodniki to dobro vedo.
Babica »zarubljenih« otrok
Revija Janašt. 34, 23. 8. 2022
